Ko ciklame zadišijo: znanilke sprememb v naravi in pričevalke kulturne krajine
Čeprav ciklame na Krasu še ne cvetijo množično, je Srečko Kosovel, čigar 100. obletnico prezgodnje smrti zaznamujemo letos, prav tej nežni in dišeči rastlini posvetil kratko pesem. Opisal jih je s tistim, po čemer so najbolj prepoznavne – z njihovim vonjem. Zelo dobro je zaznal tudi, da najmočneje dehtijo takrat, ko se »meseca srebrni sijaj razliva v dolino«.
V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani hranimo obsežno zbirko navadne ciklame (Cyclamen purpurascens) iz vse Slovenije, ki obsega več kot 8500 enot. Zvečer se njihov vonj razleze po vsem dvorišču, vse do upravne stavbe. Ko je vrt že zaprt in se dan umiri, prijetna vonjava poživi njegov osrednji del. Tudi v naravi ciklame najlažje zavohamo v večernih in zgodnjih jutranjih urah, dokler sonce še ni premočno.
Cvetenje vse bolj narekujeta suša in vročina
Tako kot skoraj vsako leto v zadnjih dveh desetletjih so prve ciklame tudi letos zacvetele že aprila. Maja so se odpirali posamezni cvetovi, junija nekoliko številnejši, nato pa se je cvetenje zaradi vročine povsem ustavilo. Tako zgodnje cvetenje je bilo nekoč zelo redko, danes pa postaja zaradi zgodnjih spomladanskih suš, ki ciklamam zmotijo naravni ritem, vse pogostejše.
Ker je bilo letošnje poletje v Ljubljani zelo suho in vroče, so bile ciklame izpostavljene sušnemu in toplotnemu stresu. Zacvetele so takoj po prvem obilnejšem dežju – sprva le posamezne, po padcu temperatur pa množično. Še posebno pomembno je, da se temperatura zniža ponoči.
Ciklame so nekoč med prvimi rastlinami zacvetele po košnji senožeti, danes pa pogosto čakajo na prvi dež in ohladitev. Ko so ljudje nekoč pospravili seno, je že jutranja rosa zadoščala, da so prve ciklame zacvetele približno tri dni po košnji.
Ciklama kot del kulturne krajine
Ciklama je rastlina presvetljenih gozdov in njihove podrasti, ohranila pa se je tudi na strmih pobočjih, senožetih, rovtih, lazih in logih ob vodah. Uspevala je tudi na površinah, ki jih je človek skozi stoletja izkrčil, da bi pridobil dovolj krme za živino.
Danes vse prepogosto pozabljamo, da je bilo preživetje nekoč veliko zahtevnejše in je zato terjalo premišljeno gospodarjenje. Za živino je bilo zelo pomembno suho seno. Čeprav v primerjavi z današnjo silažo ni omogočalo enake mlečnosti, je zagotavljalo preživetje črede in s tem tudi ljudi.
Zaradi letošnje izrazite suše in pomanjkanja krme bi bilo smiselno pokositi tudi nekatere danes nepokošene površine. Travniki bi namreč potrebovali vodo že aprila, vendar je letos niso dobili dovolj. Nekatere opuščene površine že dolgo samevajo, vendar še niso tako zaraščene, da jih ne bi bilo mogoče pokositi s stroji.
Na številnih območjih, kjer so nekoč množično cvetele ciklame, jih danes ni več. Zaraščanja namreč ne prenašajo najbolje. Ciklama je prilagojena košnji: njeni listi so razporejeni v rozeto tik ob tleh, le cvetovi se dvignejo nekoliko nad travno rušo, da privabijo opraševalce.
Če bi se ponovno naučili sonaravno gospodariti s krajino, bi se lažje spoprijemali tudi z vremenskimi skrajnostmi, kakršno je letošnje vroče poletje. Morda ne bi zagotovili obilice krme, vendar bi je lahko pridelali dovolj za ohranitev čred. S košnjo danes opuščenih površin bi obenem upočasnili njihovo zaraščanje.
Za prehransko varnost in samooskrbo je pomembno, da ohranjamo nekdanje kmetijske površine. Tako varujemo tudi bogato biotsko raznovrstnost, ki se je skozi stoletja razvijala in ohranjala prav zaradi sonaravnega gospodarjenja.
Več kot 8500 primerkov iz vse Slovenije
Raznolikost naših ciklam najbolje razkriva pestra paleta barv v raziskovalnih gredah Botaničnega vrta UL. Njihovi odtenki segajo od povsem bele in belkaste z rahlim rožnatim pridihom prek številnih rožnatih tonov vse do temno vijolične.
Razlikujejo se tudi po velikosti in obliki cvetov. Nekateri so manjši od enega centimetra, drugi merijo do tri centimetre. Posamezne rastline imajo povsem zavite cvetne liste, cvetovi drugih spominjajo na plamene, pri nekaterih pa so cvetni listi zelo široki in togi.
Danes, ko je zbirka stara že dobrih 25 let, lahko jasno opazujemo vso to izjemno raznolikost. Nekoč drobni gomolji so se v tem času močno odebelili, zato rastline tudi veliko obilneje cvetijo. Iz enega gomolja lahko požene od 50 do 100 cvetov, kar tej drobni, povsem naši rastlini daje izjemen hortikulturni pečat.
Navadna ciklama je ena redkih domorodnih vrst, ki so jih nekoč tudi pri nas pogosto gojili v plitvih glinenih loncih. Marsikje jo je bilo mogoče videti kot lepo cvetočo lončnico, ljudje pa so celo tekmovali, kdo bo vzgojil lepšo rastlino z več cvetovi. Z množičnim prihodom gojenih križancev perzijske ciklame je ta navada počasi utonila v pozabo. Toda prav naša navadna ciklama najmočneje diši med vsemi 23 naravnimi vrstami ciklam.
Ciklama v slovenski književnosti
Ciklama ima zanimivo mesto tudi v delih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Janko Kersnik je leta 1883 v Ljubljanskem zvonu začel objavljati roman Ciklamen. V književnosti rastlina predstavlja nežnost, ljubezen in hrepenenje. Njena lepota in omamni vonj sta očarala številne ustvarjalce, med njimi tudi Srečka Kosovela.
Prihaja čas, ko se lahko podamo v naravo in uživamo ob pogledu na naravne preproge ciklam. Ker so ciklame zavarovane, jih opazujmo v njihovem naravnem okolju in uživajmo v njihovem opojnem vonju. Obiščete jih lahko tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.
Naj zaključimo s Kosovelovimi verzi:
Ciklame
dehtijo
kakor tedaj,
meseca
srebrni sijaj
se razliva
v dolino.
Avtorja: Jože Bavcon in Blanka Ravnjak, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Biotehniška fakulteta
Avtor fotografij: Jože Bavcon