Svetovni dan čebel v Botaničnem vrtu UL: zakaj brez rastlin ni čebel in brez čebel ni rastlin
Rastline in čebele so tekom skupne evolucije razvile mnoge prilagoditev, ki so obojestransko koristne. Rastline zaradi pritrjenega načina življenja potrebujejo opraševalce, čebele pa za razvoj svoje družine potrebujejo cvetni prah in medičino. Prilagoditve in skupni razvoj je šel celo tako daleč, da v zgodnji pomladi cvetijo rastline z veliko cvetnega prahu, saj je ta pomemben za razvoj čebelje zalege v pozni zimi in zgodnji pomladi. Hkrati pa imajo nekatere izmed njih nektarije kjer že proizvajajo tudi medičino za prvo pomladno prehrano odraslih čebel.
Rastline so pritrjeni organizmi, ki za svojo oprašitev potrebujejo zunanji dejavnik. Nekatere rastline se oprašujejo s pomočjo vetra (vetrocvetke), druge s pomočjo vode, velika večina pa se jih oprašuje s pomočjo živali. Daleč najobsežnejša skupina opraševalcev na Zemlji so žuželke, med katere spadajo tudi čebele tako divje kot tudi naša medonosna čebela – kranjska sivka (Apis melifera carnica). Koevolucija med opraševalci in rastlinami je ključna za uspešno sobivanje obeh skupin organizmov. Rastline namreč opraševalcem nudijo hrano v obliki medičine in peloda, opraševalci pa med procesom hranjenja pelod prenesejo na brazdo pestiča in torej cvet oprašijo. Koevolucija je dolgotrajen proces pri čemer je njen rezultat uspešna prilagoditev rastlin na opraševalce in obratno. Prav zaradi tega so tudi nekatere slovenske avtohtone rastlinske vrste optimalno prilagojene na opraševanje z našo medonosno čebelo in obratno. Saj je razvoj teh vrst potekal na našem ozemlju sočasno. Čebele pa oprašujejo tudi mnoge tiste rastlinske vrste, ki se sicer oprašujejo večinoma z vetrom.
Rastlinska družina katero večinoma oprašujejo prav čebele so ustnatice (Lamiaceae). Kot že nakazuje njihovo ime, je cvet ustnatic sestavljen iz zgornje in spodnje ustne. Ustni odpirata vhod v cevčico na dnu katere se nahaja medičina. Še posebej pa med njimi izstopa prav travniška kadulja (Salvia pratensis L.) Njeno socvetje je dolgo in cvetovi so v navideznih vretencih. Čaša in cvet sta značilno dvoustnata z dolgo štrlečo modrikasto brazdo. Socvetje je žlezasto. Posamezen cvet je temnomoder in ima značilno srpasto zgornjo ustno, spodnja pa je širša in služi zato, da se lahko nanjo usedejo opraševalci. Prav cvet omenjene vrste je tisti, na katerem so preučili dovršen sistem koevolucije med rastlinami in njihovimi opraševalci. Ta dovršenost se kaže predvsem v zgradbi cveta oz. natančneje v zgradbi prašničnih niti. Le-ti sta na bazi zraščeni in tvorita obročasto strukturo, ki zoži vhod v cevasti del cveta. Ta obročasta struktura je s filamenti pripeta na spodnjo in zgornjo ustno, ob ustju cveta, kjer se obe ustni razpirata. Zgradba celotnega prašnika deluje torej kot ročica, ki jo opraševalec sproži in le-ta na koncu na opraševalcu odloži pelod. Obisk opraševalca na cvetu kadulje bi lahko tako razdelili na tri faze. V prvi fazi opraševalec – čebela, sproži vzvod prašnika. To stori tako, da svoj jeziček potisne skozi obročasto strukturo na bazi prašničnih niti, saj je to namreč edina odprtina, ki vodi do medovnih žlez. Pri tem z glavo še dodatno pritisne na vzvod (obročasto strukturo) in prašnične niti s prašnicami zanihajo ter se dotaknejo čebeljega hrbta, pri čemer se na dlačice odloži pelod. Druga faza je nekoliko bolj statična in označuje čas, v katerem čebela srka nektar. Tretja faza pa pomeni zaključni del, ko čebela potegne jeziček iz cevastega dela in obročaste strukture prašničnih niti ter zapusti cvet. Sila na vzvodu prašničnih niti popusti in prašnika se vrneta v prejšnjo pozicijo. Ta mehanizem in skico je v svojem izvirnem botaničnem učbeniku v slovenskem jeziku Prirodopis rastlinstva opisal že Alfonz Paulin (1886 do 1931 Vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Ta primer so potem povzemali vsi nadaljnji učbeniki še po drugi svetovni vojni.
Travniške kadulja je bila nekoč ena najpogostejših vrst na naših travnikih. Travniki so bili nekoč manj gnojeni, ker so hlevski gnoj večinoma porabili za njive. Tudi, če so travnike zmerno gnojili s hlevskim gnojem je travniška kadulja še vedno dobro uspevala. Le na intenzivno gnojenih travnikih z mineralnimi gnojili ali gnojevko je kadulja zelo hitro izginila. Z začetki baliranja pa je kadulja večinoma izginila iz naših travnikov, ker se travnike prezgodaj kosi in kadulja nima več možnosti za razvoj cvetenje in semenenje in zato je izginila. Raste še na negnojenih travnikih, cestnih robovih, kjer sega tudi v sam cestni rob- pesek in če cestne službe teh površin ne kosijo prehitro, tukaj ostajajo najlepši sestoji kadulje. Travniška kadulja je tudi po Evropi že redka vrsta in je tako ponekod že na seznamih ogroženih vrst. Travniške kadulje je številčno največ v sušnejših letih. Takrat prej zacvetijo in trave so redkejše zato je več kadulje. Dinamika kadulje je tako odvisna poleg tudi on namočenosti leta. V sušnem letu prej zacvetijo – prve že v začetka maja, potem pa cvetijo vse tja do junija, v višjih predelih še julija. Ker njihova modrina močno obarva travnike, so zelo dobro vidne. Rade imajo tudi nekoliko bolj utrjena tla zato so pogoste na pašnikih, njihova rastišča so kolovozi ali njihovi robovi. Zasedajo pa tudi mesta ob cestah, kjer na bankine nasipavajo gramoz. Kadulje so se tako iz povsem travniške vrste hitro spremenile v povsem ruderalne, saj so včasih prve, ki naseljujejo takšna mesta. Ker je rastlina zelo lepljiva, se čaše rade primejo na dlake živali. Lepljivost ohranja tudi kasneje, ko cvetovi odpadejo, s čimer se semena skrita v čašah nato tem prenašajo naokrog. Je značilna travniška rastlina z večjimi listi in pritlehno rozeto, zaradi česar lahko preživi tudi košnjo ter si nabere dovolj hraniv za naslednje leto. Takrat ponovno zraste iz korenike najprej rozeta, iz katere se šele nato dvigne po eno ali več stebel, ki se olistajo. Steblo je velikokrat vilasto razvejeno, vendar iz rozete rado lokasto izrašča, tako da se šele nato obrne navzgor. Na steblu so rahlo srčasto ovalni dolgi, včasih tudi zašiljeni, grobo nazobčani listi, ki navzgor po steblu postajajo vedno manjši ter z vse krajšimi peclji; pri prvih cvetovih so listi že povsem brez pecljev in že skoraj tako veliki, kot je dolžina cveta.
Travniška kadulja pa ni edina kadulja, ki raste pri nas. V Sloveniji v naravi raste osem vrst kadulj, od katerih so vse medovite. Izmed njih je še posebej dobro medovite lepljiva kadulja (S. glutinosa). Raste na bolj vlažnih in robnih delih gozdov. Cveti od avgusta in vse do jeseni, zaradi česar je pomembna pozna paša. Je tudi največja izmed naših kadulj. Vrsta, ki jo najlažje opazimo na pripotjih pa je manjša vretenčasta kadulja (S. verticilata), ki je bila nekoč tipična rastlina otave pripotij. Njeni cvetovi so manjši in se nahajajo v vretencih. Zaradi svoje nizke in nekoliko bolj pokrovne razrasti je tudi odlična hortikulturna vrsta za zasaditev medovitih vrtov.
*Avtorja fotografij in objave sta dr. Blanka Ravnjak in dr. Jože Bavcon