V spomin: dr. Jane Goodall (1934–2025)
»Bila sem sramežljiva, a imela sem poslanstvo. In ko imaš poslanstvo, najdeš svoj glas.«
Podoba krhkega, nežnega, svetlolasega dekleta, ki z daljnogledom v roki in v čop spetimi lasmi premišljeno sledi skupini šimpanzov v gozdu, je zapisana v kolektivni spomin. Na travnatem pobočju gore s pogledom drsi po pokrajini. Afrika, veliki vzhodnoafriški tektonski jarek, pollistopadni gozd, rezervat divjadi Gombe ob jezeru Tanganyka. Leto 1960 v Tanzaniji, ki je še del Britanskega imperija, šele čez leto dni bo samostojna država. Včasih bosa spleza na drevo. Njeno gibanje je umirjeno, skoraj meditativno, njeni premiki so nežni. Na obrazu milina, v svetlih očeh mehkoba. Sama. Le malokdo ne ve, kdo je Jane Goodall.
»Jezna sem bila, ko se je Tarzan poročil z napačno Jane. Ker ona je res samo cvilila.«
Rojena v Londonu se je ob začetku druge svetovne vojne preselila v hišo svoje babice ob morje, v Bournemouth v južni Angliji. To je kraj, ki je celo življenje ostal njeno varno zatočišče, njen dom. Kljub odsotnosti očeta, najprej zaradi služenja vojaškega roka, kasneje, ker se je kot avtomobilski dirkač povsem oddaljil od družine, je njegova igrača, plišasti šimpanz, podžgala njeno ljubezen do živali. Trdno sidro njenega odraščanja je bila njena mama, sama odprtega in neodvisnega duha - niti ure, ki jih je Jane preživela v krošnjah dreves, niti črvi pod blazino niso bili razlog za oštevanje. Čeprav tiha in introvertirana, so ji bili želja po dogodivščinah, neodvisnost, radovednost in pogum položeni v zibelko. Tarzan, kralj džungle, prva knjiga iz zbirke o Tarzanu, je dokončno razvnela dekličino domišljijo.
»Če si nekaj resnično želiš, trdo delaj, izkoristi vse priložnosti in nikoli ne obupaj.«
Ji je rekla njena mama, ko je na glas izrazila svojo željo, da bo v Afriki opazovala živali. O tem, da je »samo« dekle in dekleta pač ne hodijo sama po Afriki, da nima primerne izobrazbe, še manj pa denarja, s katerim bi uresničila svoje sanje, nista govorili. V šoli za tajnice se je naučila tipkanja in stenografije, kot natakarica je prihranila vsak peni. Denarja ni bilo dovolj, da bi se vpisala na univerzo, bilo pa ga je dovolj, da je pri triindvajsetih letih odpotovala na obisk k prijateljem, ki so živeli na kmetiji blizu Nairobija v Keniji. Afrika.
»Iskal je nekoga brez akademske pristranskosti, a monumetalno potrpežljivega.«
Tako je opisala Louisa Leakeya, direktorja Coryndonovega muzeja (kasneje Narodnega muzeja Kenije) in takrat najbolj slavnega paleoantropologa, ki ga je spoznala v Nairobiju in je bil kasneje njen mentor. Navdušen nad njeno sposobnostjo opazovanja in zanimanjem za divje živali ji je sprva ponudil delo tajnice. Kmalu je spremljala njega in njegovo ženo, prav tako paleoantropologinjo Mary Leakey, pri njunem iskanju fosilov v soteski Olduvai. Njena vztrajnost in potrpežljivost, obenem pa pomanjkanje univerzitetne izobrazbe, so bili razlogi, zaradi katerih ji je zaupal monumentalno delo – opazovanje človeku najbližjih še živečih živalskih sorodnikov, zato da bi izvedeli več o nas samih. Šimpanzov v rezervatu Gombe. Šimpanzov v divjini.
»Nikoli mi ni padlo na pamet, da bi odnehala. Izgubila bi vse samospoštovanje, če bi to storila.«
Mlada samska ženska, sama v kolonialni Afriki – že misel sama je bila za oblasti nesprejemljiva. Ker ni smela potovati sama, je z njo v Gombe odpotovala njena mama, ki je neomajno verjela v hčerin potencial. Komarji, tropski dež, kače, odmaknjenost, skromen kamp, pet mesecev terenskega dela od zore do mraka, dan na dan. Dlje od tega, kot da je šimpanze videla od daleč, ni prišla. »Nikogar nisem mogla vprašati za nasvet, takrat tega ni nihče počel,« je povedala. O šimpanzih v naravnem okolju ni takrat nihče vedel ničesar.
»Sedaj moramo na novo definirati »orodje«, na novo definirati »človek«, ali pa sprejeti šimpanze kot ljudi.« (Louis Leakey, 1960)
David Sivobradi, tako ga je poimenovala, je bil prvi divji šimpanz, ki se jo je prenehal bati. Ko jo je sprejel on, so jo zlagoma sprejeli tudi ostali. Njene informacije o prostoživečih šimpanzih, so bile nemajhna atomska bomba. Šimpanzi so bitja razuma: sposobni so namensko modificirati predmete, kar so grobi začetki izdelave in uporabe orodja – počnejo torej nekaj, za kar smo bili prepričani, da je edinstveno le človeku. Dokazala je, da so šimpanzi bitja z empatijo, da izražajo čustva: veselje, žalost, strah, ljubezen, naklonjenost, sočutje, ljubosumje, da imajo samosvoje osebnosti; kar je bilo v diametralnem nasprotju s prevladujočim prepričanjem takratnega časa. Da aktivno lovijo, jedo meso, da tako kot ljudje občutijo fizično in psihično trpljenje, da celo začenjajo in vodijo primitivne vojne. Kaj je torej še ostalo človeku? Sveža neakademska perspektiva je bila tisto, kar je Leakey iskal in kar je v Jane tudi našel.
»Seveda je bilo veliko skepse. Mlada, neuka, pa še ženska.«
Kako bi mlada ženska brez formalne izobrazbe sploh lahko doprinesla karkoli smiselnega na področju paleoantropologije? Leakey je vedel, da bo akademska skupnost njene rezultate jemala resno le, če jih bo predstavljala kot ena med enakimi. Ob njegovem posredovanju se je leta 1962 na univerzi Cambridge, kot ena izmed le nekaj redkih ljudi, ki so jim to dovolili, vpisala na doktorski študij etologije brez predhodno opravljenega dodiplomskega študija. Istega leta je njene raziskave podprl National Geographic, pod pogojem, da v svoj kamp sprejme barona Huga van Lawicka, priznanega fotografa in snemalca, ki bo dokumentiral njeno delo. Nad njegovim prihodom v njen mali raj sprva ni bila navdušena. Dve leti kasneje sta bila poročena. Še leto dni kasneje je na Cambridgeu doktorirala z doktorsko nalogo, v kateri je predstavila vedenje prosto živečih šimpanzov. Kmalu zatem se je skupaj s Hugom vrnila v samoto Gombeja in nadaljevala s svojim delom, sprva sama, kasneje skupaj s študenti. Moje življenje v tem času je bilo popolno, je povedala. Bilo je boljše kot karkoli, kar sem si kadarkoli predstavljala.
»Obstajata dve Jane. Ena, ki se tu pogovarja in Jane ikona. In ljudje, ki me ne poznajo, ljubijo ikono.«
Posnetki Huga van Lawicka so vzbudili vsesplošno zanimanje za delo in življenje Jane Goodall. Tiho, a neskončno vztrajno dekle, je postalo svetovna ikona. Neustrašna mlada ženska, ki kljubuje elementom; raziskovalka, ki je z neobičajnimi metodami na novo definirala človeka; ženska, ki se »pogovarja z živalmi«. Čeprav je nadvse ljubila ure samote med šimpanzi, občutek povezanosti z naravo, se je zelo hitro zavedla, da ji je mednarodna prepoznavnost dala glas. Glas za tiste in tisto, kar ne more govoriti samo. Leta 1977 je ustanovila Jane Goodall Institute, katerega poslanstvo je podpirati projekte, ki koristijo živalim in okolju. Postala je vneta zagovornica narave same, trajnostne rabe naravnih virov, ki na planetu omejene velikosti ne morejo biti neomejeni. Vseskozi je poudarjala pomen vsakega posameznika, vloge vsakega izmed nas - ker čisto vsakdo prispeva k spremembi.
»Mislim, da agresivnost nikoli ne deluje.«
Povsem nesmiselno se je prepirati z ljudmi, ki mislijo drugače. Takrat ne bodo poslušali. Doseči je treba njihova srca in to je najlažje storiti z zgodbo, je vedela iz lastnih izkušenj. Da bi izboljšala razmere za šimpanze v ujetništvu, se je pogovarjala tudi z ljudmi, ki so zlasti v naravovarstvenih krogih veljali za slabe. Čeprav ni nikoli povzdignila glasu, sta njena tankočutnost in neomajna vztrajnost odpirali vrata tudi tam, kjer so se zdela neprodušno zaprta. Sprašujejo me, kako sem tako mirna, kako uspem ostati tako mirna v vseh situacijah. To je zaradi vseh mesecev in mesecev v deževnem gozdu, ta mir nosim s sabo, je povedala z nezgrešljivo tihim glasom.
»Zagotovo ljudje hočejo prihodnost za svoje otroke.«
Leta 1986 je sodelovala na konferenci, na kateri so predstavili zaskrbljujoče podatke o krčenju gozdov in hitrem zmanjševanju števila šimpanzov v naravi. Zelo hitro sem se zavedla, da če ljudem ne bomo pomagali izboljšati njihovega življenja, ne moremo niti začeti poskušati rešiti dragocenih šimpanzov, je povedala z enako intenzivnostjo, a isto milino, kot takrat, ko je opisovala svoja prva leta v Gombeju. Intenzivno kmetijstvo, izguba rodovitne zemlje, izsekavanje gozda, izguba življenjskega prostora divjih živali, izguba pitne vode, čist zrak, prehranska varnost. Vse na Zemlji je povezano. Njeno življenjsko poslanstvo je postalo veliko širše, kot skrbeti za dobrobit šimpanzov. S svojimi govori, obiski in pričevanjem je navdihnila tisoče. Postala je glas upanja.
»Vsak dan, ki ga živimo, lahko nekaj spremenimo. In skupaj, ko vsi prispevamo k spremembi, spremenimo svet.«
Leta 1991 je ustanovila program Roots & Shots (korenine in poganjki), ki navdihuje mlade ljudi za projekte, ki koristijo skupnosti, živalim in okolju. Cilj programa, ki danes poteka v skoraj 70 državah, je opolnomočiti mlade ljudi, da bodo izzvali pozitivne spremembe v svojem okolju. Da bodo boljši varuhi Zemlje, kot prejšnje generacije. Njen TACARE projekt, ki ga je vzpostavila tri leta kasneje, širi zavedanje, da je dobrobit živali tesno povezana z dobrobitjo ljudi – vključuje lokalne skupnosti, ki same predlagajo zanje najbolj relevantne ukrepe za dolgoročno vzdržno življenje, vzpostavlja trajnostno sprejemljive vire prihodkov in promovira naravovarstvene rešitve, ki v prvi vrsti koristijo lokalni skupnosti, s tem pa tudi tamkajšnjim divjim živalim.
»Če delaš zaradi nagrad, to počneš iz napačnega razloga.«
Leta 2004 jo je kraljica Elizabeta II zaradi izjemnega prispevka k znanosti, ohranjanju narave in humanitarnega dela imenovala za Damo, naziv, ki je ekvivalent viteštvu. Januarja 2025 je za neutrudno zavzemanje za naš planet in vse, ki mu pravimo dom, prejela ameriško predsedniško medaljo svobode, najvišje civilno odlikovanje v Združenih državah Amerike. V govoru ob podelitvi so izpostavili, da so njen aktivizem, vizija in sporočilo upanja mobilizirali globalno gibanje za zaščito planeta.
»Brez upanja se prepustimo malodušju, apatiji, takrat ne storimo ničesar. In če ne storimo ničesar, vsi potonemo.«
Ne vem zakaj, a ljubezen prejemam od tolikšnega števila ljudi. Videla sem, da moram s to ljubeznijo nekaj narediti in verjamem, da je moje poslanstvo, ljudem dajati upanje v temnih časih. Leta 2022 je v intervjuju povedala, da od leta 1986 ni spala v isti postelji več kot tri tedne skupaj. Iowa, Baltimore, Pasadena, Los Angeles, Carmel, Salem, Milan, Tokio, London, Ontario, Los Angeles – takšen je bil njen urnik od marca do oktobra 2025. V aprilu 2025 je dopolnila 91 let. Umrla je prvega oktobra 2025 v Los Angelesu, le nekaj ur preden bi srečala tisoč otrok in njihovih učiteljev. Njihov cilj je zasaditi 5000 dreves na področja v okolici mesta angelov, ki so jih opustošili požari. Neumorna sila za skupno dobro. Prvo drevo, ki so ga posadili, raste v njen spomin.
»Kar počnem, počnem le zato, ker ljudi navdihuje, da se sami odrežejo bolje.«
Neomajno je verjela, da je pomembno biti pošten: ko ljudje spoznajo, da stojim za vsako besedo, ki jo izgovorim, ko ljudje vidijo, kaj v resnici počnem, takrat spreminjam mišljenja ljudi. Neustrašnost, upanje, humor, veselje so besede, s katerimi jo opisujejo ljudje, ki so jo poznali. S karizmo in mirno držo je ljudem kazala, kaj je mogoče, kakšni lahko postanemo. Nikoli ni rekla, skupaj lahko rešimo svet. Rekla je, skupaj ga bomo rešili.
“Največja grožnja naši prihodnosti je brezbrižnost.”
Veliko ljudi razume probleme današnjega sveta, vendar ne storijo ničesar, ker se počutijo nemočne. A ne moreš preživeti niti enega dneva, ne da bi vplival na svet okoli sebe. Vsako tvoje dejanje pušča sledi in sam se moraš odločiti, kakšne sledi boš pustil za seboj, so njene besede.
Avtorica besedila:
prof. dr. Petra Golja, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, oktober 2025.