Najglobljo sled je gotovo pustilo njeno pedagoško delo. Pri vzgoji mladih krajinskih arhitektov - generacije so šle skozi njene roke - je bila natančna in dosledna, pa tudi dobrotljiva. Njena merila za doseganje učnih rezultatov so bila za vse enaka, nikoli pa ni prezrla osebnih stisk. Mnogi med nami se je zato radi spominjamo, ne le po zabavnih praktičnih urah, preživetih ob obrezovanju, okopavanju in negi rastlin, temveč tudi zato, ker je, tako kot s študenti, čutila tudi s kolegi in sodelavci.
Pomembno pa je poudariti tudi njeno vlogo pri snovanju Oddelka za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Nesebično je prispevala svoj delež k ustanavljanju oddelka, ki je nastajal v skromnih razmerah in s prizadevanji peščice sodelavcev. Postavila je temelje krajinski tehniki kot študijskemu področju in prevzemala številna dela, ki se sicer niso zapisala v njeni bibliografiji, so pa pustila sledi v urejeni okolici takrat ravno zgrajene stavbe Biotehniške fakultete.
Ostala nam bo v spominu kot pokončen, načelen človek. Njena neposrednost in oster humor sta morda kdaj koga vznemirila, hkrati pa nas vsakič znova opomnila, da moramo na svet gledati s široko odprtimi očmi.

Dr. Marko Dobrilovič