Slovenske avtohtone pasme domačih živali za kmetijstvo in prehrano

Koliko slovenskih avtohtonih pasem v resnici še imamo – in zakaj njihovo izginjanje ni “le” zgodba o živalih, ampak o krajini, podeželju in naši dediščini? Spoznajte pasme, ki jih ohranjamo s skrbnim, načrtnim delom rejcev in znanosti – ter zakaj je to pomembno za prihodnost.

Video Oddelka za zootehniko UL BF pojasni, da je ohranjanje biotske raznovrstnosti prek avtohtonih pasem ključna naloga evropske in slovenske kmetijske politike, saj te pasme varujejo kulturno krajino, poseljenost podeželja in trajnostno rabo zemljišč. Predstavi slovenski program varstva (2024–2030) ter vlogo Oddelka za zootehniko UL BF pri genski banki, nato pa na primerih 14 pasem (od lipicanca do kranjske čebele) pokaže njihovo vrednost, uporabnost in ogroženost.

Ohranjanje biotske raznovrstnosti in s tem tudi avtohtonih oziroma lokalnih pasem je danes eno temeljnih načel svetovne in tudi evropske kmetijske politike. Avtohtone pasme so naša kulturna in naravna dediščina in imajo bistveno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju kulturne krajine in poseljenosti podeželja. Izgubljanje biotske raznovrstnosti pri posameznih vrstah domačih živali ogroža trajnostni razvoj in ohranjanje kmetijskih zemljišč ter povzroča vedno večje zaraščanje našega podeželja. Uvajanje gospodarsko donosnejših pasem domačih živali v zadnjih desetletjih je povzročilo, da smo nekatere avtohtone oziroma lokalne pasme izgubili ali pa so pretopljene z drugimi pasmami. Predvsem rejcem se imamo danes zahvaliti, da smo nekatere avtohtone pasme ohranili in jih ohranjamo še danes. Ohranjanje avtohtonih pasem je v Sloveniji zakonsko urejeno. Država za ohranjanje skrbi preko dolgoročnega Programa varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji za obdobje 2024-2030. Sedanji, sedemletni program ohranjanja, je pripravljen v skladu z določili Globalnega načrta ohranjanja živalskih genskih virov in drugih mednarodnih sporazumov na tem področju. Na osnovi javnega razpisa za izbiro koncesionarja za izvajanje javne službe nalog genske banke v živinoreji je bila za izvajanje javne službe izbrana raziskovalna skupina na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

LIPICANSKI KONJ

Lipicanec je ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu in eden od slovenskih simbolov. Njegovo ime se navezuje na Lipico, kraj izvora pasme na slovenskem Krasu, kjer je avstrijski nadvojvoda Karel že leta 1580 ustanovil kobilarno. V kobilarni Lipica še danes redimo eno največjih in najbolj tipičnih čred lipicancev. V Sloveniji je danes lipicanski konj kritično ogrožena pasma, predvsem zaradi majhnega števila plemenskih živali in visoke stopnje sorodnosti, a je razširjena tudi v drugih državah Evrope, v majhnem številu tudi v Afriki, Ameriki in Avstraliji. Lipicanec je vsestransko uporaben, skromen, vzdržljiv in vodljiv konj živahnega temperamenta. Primeren je za rekreativno jahanje in vožnjo, za dresurno jahanje, posebej dobre rezultate dosega kot tekmovalni konj v vpregah. Nauči se tudi najtežjih elementov španske jahalne šole. Celotno populacijo konj v Sloveniji ohranjamo v skladu z rejskim programom v avtohtonem, baročnem tipu in na tradicionalen način. Lipicanca prepoznamo tudi po tipični beli barvi, ki jo dobi šele v starosti med 7. in 10. letom. Žrebeta so ob rojstvu najpogosteje črna ali siva, lahko tudi rjava in s starostjo osivijo do skoraj popolnoma bele barve.

SLOVENSKI HLADNOKRVNI KONJ

Slovenski hladnokrvni konj je nastal na območju severovzhodne Slovenije in Gorenjske na osnovi domačih, danes že izumrlih pasem hladnokrvnih konj. Danes je pasma razširjena po celotnem območju Slovenije in predstavlja 15 % celotne populacije konj. Konji te pasme so vztrajni in umirjenega temperamenta, odlikujeta jih čvrsta konstitucija in dobro izkoriščanje krme. Pri pasmi so zastopane vse barve razen liscev, beli znaki niso zaželeni. Je vprežni konj, primeren za razna dela v kmetijstvu in gozdarstvu, za vprego, v zadnjem času tudi za ježo v turistične in rekreativne namene. S konji te pasme rejci sodelujejo v okviru številnih turističnih prireditev in kmečkih praznikov. Meso za ta namen vzrejenih žrebet je v Sloveniji cenjeno. Zaradi relativno visoke stopnje sorodnosti med konji v populaciji slovenskega hladnokrvnega konja uvrščamo med kritično ogrožene pasme.

POSAVSKI KONJ

Posavski konj je dobil ime po območju nastanka v porečju Save. Tradicionalno ga redijo na območju Krškega polja in Brežic ter na Hrvaškem. Izoblikoval se je na osnovi avtohtonih konj, ki so jih križali z različnimi pasmami hladnokrvnih konj. Tako je nastal konj manjšega okvirja in mirnega temperamenta. Odlikuje ga čvrsta konstitucija, vzdržljivost, odpornost na bolezni in na neugodne vremenske razmere. Po barvi prevladujejo rjavci, manj je vrancev, lisjakov in sivcev. Pasma je kritično ogrožena zaradi majhne populacije in visoke stopnje sorodstva. Konje te pasme uporabljamo predvsem za vprego, dela na polju in v gozdu, jahanje ter v turistične namene. Velik del populacije se uporablja za vzrejo klavnih žrebet in s tem za prirejo konjskega mesa.

BOSANSKI PLANINSKI KONJ

Izvorno območje bosanskega planinskega konja je območje bivše Jugoslavije, še posebej današnje območje Bosne in Hercegovine. Skromne vzrejne razmere in želja po vsestranski uporabnosti v tovorne namene, zlasti na težko dostopnem in neobljudenem terenu, so odločilno vplivale na oblikovanje skromne, robustne in trdožive pasme. Bosanski planinski konj je plemenit toplokrvni konj, ki ga odlikuje čvrsta konstitucija, vodljivost in razmeroma živahen temperament. Živali so manjšega okvirja in skladnih telesnih oblik. Dovoljene so vse barve razen sive, lisaste in pegave, najpogostejši pa so rjavci in vranci. Pasma je pozno zrela in popolnoma odraste šele pri šestih letih. Osnovna uporaba pasme v preteklosti je bila tovorjenje blaga za vsakdanje življenje. Uporabnost v hribovitih področjih je najverjetneje botrovala, da se je bosanski planinski konj pojavil tudi na območju današnje Slovenije, še zlasti za potrebe vojaških planinskih enot in oskrbe večine planinskih koč. Danes je pasma uveljavljena kot vsestransko uporabna za lažja dela, ki jih rejci še opravljajo s konji, in za potrebe ljubiteljskega konjeništva. Celotna populacija konj v Sloveniji šteje nekaj več kot 350 konj in je uvrščena med kritično ogrožene pasme, se pa vzreja tudi v drugih državah: v Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Hrvaškem, Nizozemskem, v Švici, Nemčiji in Avstriji.

CIKASTO GOVEDO

Cikasto govedo je bilo še pred slabimi šestdesetimi leti ena izmed najbolj razširjenih pasem goveda na območju Slovenije. Izvira iz Bohinja, kjer je bilo v preteklosti v tesni povezavi s planšarstvom, ki je bilo zaradi pomanjkanja njivske zemlje najpomembnejša panoga kmetijstva. Poimenovali so jo po kraju reje (bohinjska pasma, bohinjka, bohinjsko govedo ...) in jo opisali kot majhno, enobarvno rdečkasto govedo. V tem času so pasmo začeli pretapljati z gospodarsko bolj konkurenčnimi pasmami, zlasti z lisastim govedom. Cikasta pasma je nekoliko manjša od drugih pasem, odlikuje jo odpornost in prilagodljivost na pašo na strmih gorskih pašnikih. V skladu z rejskim programom je danes proizvodna usmeritev kombinirana, za prirejo mleka in mesa, medtem ko je glavni rejski cilj ohranitev pasme. Pasma je cenjena v slovenskem alpskem prostoru, saj dobro izkorišča planinsko pašo. Mlečni izdelki iz mleka, prirejenega na planinski paši, so kakovostni in med potrošniki zelo cenjeni. Veliko kmetij krave cikaste pasme redi tudi kot krave dojilje za vzrejo odstavljenih telet za zakol ali nadaljnje pitanje. Prodaja mlečnih in mesnih izdelkov poteka največkrat na domu ali na planini. Cikasto govedo je razširjeno na več kot 1.000 kmetijah po celotnem območju Slovenije. V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih okoli  3.000 živali, zato jo uvrščamo med  ogrožene pasme.

KRŠKOPOLJSKI PRAŠIČ

Krškopoljski prašič je edina ohranjena slovenska avtohtona pasma prašičev. Izvira iz območja Krško-Brežiškega polja ter obronkov Gorjancev, kjer se je pasma razvijala in preživela do danes. V preteklosti so krškopoljskega prašiča pasli, jeseni se je prehranjeval v gozdu z žirom in želodom, zadovoljil se je tudi s travo. Za pasmo je značilen neprekinjen bel pas čez pleča in sprednje noge, preostali del telesa je črne barve, bela naj bi bila tudi rilčeva plošča. Pasma je prilagojena na skromne razmere, odlikuje jo dobra ješčnost, dobra kakovost mesa ter izredna odpornost. Namenjena je prireji kakovostnega mesa in slanine v skromnejših razmerah, primerna je tudi za rejo na prostem. V prosti reji pridejo vse njegove prednosti najbolj do izraza, vključno z materinskim nagonom, ki odlikuje svinje te pasme. Meso je okusno, saj ima zadosti medmišične maščobe in je primerno tako za pečenke kot za suhomesnate proizvode. Populacija krškopoljskega prašiča se že vrsto let povečuje in pasma se je razširila po celotnem območju Slovenije. Reje so majhne, tretjina jih redi le eno svinjo. V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih 300 svinj in blizu 70 merjascev, a kljub temu je krškopoljski prašič še vedno ogrožena pasma.

JEZERSKO-SOLČAVSKA OVCA

Jezersko-solčavska ovca je dobila ime po krajih Zunanja povezava na Jezersko Odpira se v novem oknu in Zunanja povezava na Solčava Odpira se v novem oknu, kjer je bila reja teh ovc v preteklosti najbolj množična in najbolje organizirana. Je mesna pasma ovc, danes razširjena po vsej Sloveniji. Ovce so večinoma bele barve, pojavljajo se tudi črne, temno rjave in pisane oziroma črno bele. V preteklosti je morala imeti okoli oči značilna “očala” ali “solzo”, kasneje so rejci to lastnost opustili. Danes so očala ali solza ponovno zaželena lastnost. Za pasmo je značilna izbočena nosna linija. Ovce te pasme so dobro prilagojene na nizke temperature ter pašo na strmih planinskih pašnikih. Glavni tržni proizvod je meso, ki je zaradi paše še posebej kakovostno. Volna je kakovostna in primerna za predelavo. V preteklosti so jo rejci uporabljali le za pletene izdelke, danes jo predelajo tudi drugače. Vrnila so se stara znanja polstenja oz. po domače filcanja, obogatena z modernimi pristopi. Iz polsti nastajajo zelo cenjeni tradicionalni izdelki. Populacija jezersko-solčavske ovce je najštevilčnejša med slovenskimi avtohtonimi pasmami ovc in šteje 6.300 živali. Ovce te pasme so razširjene po celotnem območju Republike Slovenije.

OPLEMENJENA JEZERSKO-SOLČAVSKA OVCA

Pasma je nastala z oplemenjevanjem avtohtone jezersko-solčavske ovce z romanovsko ovco z namenom izboljšanja plodnosti in povečevanja velikosti gnezda. Ovca je primerna za intenzivno rejo za prirejo mesa in za gospodarsko križanje z drugimi mesnimi pasmami. Živali so velikega okvirja in imajo belo, pogosto tudi rjavo ali črno barvo volne. Vse živali so brezrožne in imajo krajše uhlje in krajši rep v primerjavi z avtohtono jezersko-solčavsko ovco. Oplemenjena jezersko-solčavska ovca je namenjena za prirejo klavnih jagnjet in za volno. Pasma ima tudi odlične pašne lastnosti, pomembne za preprečevanje zaraščanja nižinskih in hribovitih pašnikov. Oplemenjena jezersko-solčavska ovca je po velikosti populacije na drugem mestu med slovenskimi avtohtonimi pasmami ovc. Razširjena je po celotnem območju Republike Slovenije. V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih okoli 6.000 živali.

ISTRSKA PRÁMENKA

Istrska prámenka je slovenska avtohtona pasma ovc, ki se je  razvila na območju Krasa in Istre. Ovce so večinoma bele s temnimi pikami po glavi in trupu. Za to pasmo je značilna slabša poraščenost z volno, saj so po nogah in trebuhu večinoma gole, drugod jih pokriva le groba krovna dlaka. Ovce so praviloma brez rogov, ovni imajo dobro razvite zavite rogove. Pasma je namenjena prireji mleka in jagnjet. Ovce te pasme so skromne, saj popasejo tudi staro suho pašo. Pasma je zato še posebej primerna za preprečevanje zaraščanja na Krasu in v Istri. Glavni vir dohodka so mleko in mlečni izdelki, ki jih rejci večinoma prodajo na domu. Zaradi značilne klime in rastlinja ter postopkov izdelave in zorenja je kraški in istrski ovčji sir prepoznaven po teksturi in okusu. Istrska pramenka je med manj številčnimi populacijami slovenskih avtohtonih pasem ovc in šteje le 900 živali. Zaradi majhne geografske razpršenosti je pasma kritično ogrožena. Pasmo redijo le v nekaj rejah, zaradi njene skromnosti predvsem na območju Krasa in Istre.

BELOKRANJSKA PRÁMENKA

V Beli krajini je bila reja ovc najbolj razvita med Uskoki v 16. in 17. stoletju. Za tamkajšnje prebivalce je bila domača ovca izrednega pomena, ker je dobro izkoristila revne kamnite površine, porasle s praprotjo in grmovjem. Belokranjska pramenka je ena od petih slovenskih  lokalnih oz. avtohtonih pasem ovc, namenjena prireji jagnjet. Nekoč so jo redili na obeh bregovih reke Kolpe, predvsem v hribovitih in kraških predelih Bele Krajine. Redili so jo zaradi okusne pečenke in zaradi volne, iz katere so gospodinje izdelovale nogavice in jopice. Danes je najbolj razširjena na območju Adlešičev, Črnomlja in Vinice. V poletnih mesecih se pokrajina pogosto bori s sušo, zato ovce, ki se pasejo na kamnitih kraških tleh, odlikuje skromnost in majhnost. Dolga pramenasta volna jih dobro zaščiti pred mrazom in dežjem. Prevladujejo živali bele barve z značilnimi črnimi lisami ali pikami po glavi in po nogah. Ovne krasijo izjemno bogati rogovi, ki so pri starejših živalih nekajkrat zaviti. Pasma je poznana po dobri kakovosti mesa in okusni pečenki in je med lokalnimi prebivalci zelo cenjena. Ovce se pasejo na pašnikih blizu doma brez dokrmljevanja tja do prvega snega. Populacija belokranjske pramenke šteje nekaj več kot tisoč živali in jo zaradi geografske razširjenosti in stopnje sorodstva uvrščamo med kritično ogrožene pasme.

BOVŠKA OVCA

Bovška ovca je dobila ime po kraju Bovec v Zgornjem Posočju, kjer to pasmo tudi največ redijo. V dolini Trente ji pravijo tudi »Trentarka«. Bovška ovca je manjša ovca, njena volna je bele, črne ali rjave barve. Živali imajo majhno in ozko glavo, poraščeno do uhljev in po čelu, lahko imajo tudi čop. Imajo majhne in vstran štrleče uhlje. Volna je groba in dokaj resasta. Odlikuje jo dobra odpornost in prilagojenost na skromne razmere. Za pasmo je značilna odlična mlečnost, glavni namen reje je prireja mleka in jagnjet. Mleko rejci tradicionalno predelujejo v sir in tržijo pod zaščiteno blagovno znamko Bovški sir. Stranska proizvoda pri pridelavi v sir sta albuminska skuta in sirotka. Večino izdelkov rejci prodajo na domu, poleti tudi na planinah, kjer se ovce pasejo. Populacija bovške ovce danes šteje okoli 3.000 živali in jo zaradi geografske razširjenosti in stopnje sorodstva uvrščamo med kritično ogrožene pasme.

DREŽNIŠKA KOZA

Drežniška koza je edina avtohtona pasma koz v Sloveniji. Nekoč je bila domača koza pomemben in bogat vir mleka, mlečnih izdelkov in mesa. Pravili so ji »krava revnega kmeta«. V preteklosti sta se oblikovala dva tipa drežniške koze: na območju Bovca mlečni tip, v okolici Drežnice mesni tip. Prevladujoča barva dlake je črna in sivo-črna, najdemo tudi rumeno-oranžne živali. Kozli so praviloma rogati, veličastni rogovi lahko dosežejo tudi meter dolžine. Za samce in nekatere samice je značilna močno razvita brada, na vratu se pogosto pojavljajo zvončki. Koze so živahnega, skoraj divjega temperamenta. Na območju Drežnice se koze pasejo na planini od zgodnje pomladi do začetka zime in jih redijo izključno za prirejo mesa. Na območju Bovca, kjer sirarska tradicija sega v 13. stoletje, rejci še danes izdelujejo kozji sir. Prodaja večine mlečnih izdelkov poteka na domu, v času poletne paše pa na planini. V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih nekaj več kot 1.100 živali. Zaradi geografske razširjenosti in stopnje sorodstva jo uvrščamo med kritično ogrožene pasme. Reje so skoncentrirane na severozahodni del Slovenije.

ŠTAJERSKA KOKOŠ

V preteklosti je bila štajerska kokoš razširjena po vseh alpskih deželah, kot ožja domovina pa se omenja južni del avstrijske Štajerske in območje med rekama Muro in Savo na slovenskem Štajerskem. Obstajalo je več barvnih tipov, vendar se je v Sloveniji ohranila le jerebičasta štajerska kokoš. Zaradi svojih lastnosti je primerna predvsem za manj intenzivno rejo na kmečkem dvorišču. Je prikupna in skromna kokoš, znana po pogumu in živahnem temperamentu, dobri odpornosti proti boleznim in sposobnosti iskanja krme. Značilnost pasme je čop iz podaljšanih peres za grebenom, ki je pri kokoših bujnejši, pri petelinu bolj redek in iz daljših peres. Ima majhne in bele priuhke. Pasma se uporablja za prirejo jedilnih jajc predvsem v ekološki reji. Jajca imajo značilno belo (svetlo) lupino. Bolj primerna je za kmečka dvorišča, saj tam znese več jajc kot v farmski reji. Štajerska kokoš je ogrožena, njen ocenjeni stalež v rejah po Sloveniji je okoli 2.050 živali in jo uvrščamo med ogrožene pasme.

KRANJSKA ČEBELA

Kranjska čebela je slovenska avtohtona čebela, ki jo je človek gojil vse od naselitve v naših krajih. Prvotno so čebelarili v kladah, to je v drevesnih deblih z dupli, danes pa največ v Albert-Žnidaršičevih panjih. Kranjska čebela je znana po mirnosti, delavnosti in odlični orientaciji. Odlikuje jo dober donos, dobra orientacija pa ji pomaga, da ne uletava v tuje panje. V Sloveniji je dovoljeno gojiti le kranjsko čebelo, ki pa jo ogroža intenzivno kmetijstvo s fitofarmacevtskimi sredstvi in klimatske spremembe. Prvotno so čebele gojili zaradi medu in voska, kasneje tudi zaradi drugih proizvodov, kot so matični mleček, propolis, cvetni prah in čebelji strup. V Sloveniji čebelarji gojijo več kot 210.000 čebeljih družin in 40.000 čebeljih matic. Čebele imajo pomembno vlogo pri opraševanju rastlin v okviru naravnih ekosistemov in pri opraševanju žužkocvetnih poljščin in različnega sadja. Kranjska čebela je vpisana v zoološko sistematiko z znanstvenim imenom Apis mellifera carnica, prvič pa jo je opisal  Pollmann v svoji knjigi leta 1879.