Pol stoletja krajinske arhitekture na UL: stroka prihodnosti za svet okoljskih sprememb

Študij krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani letos praznuje 50-letnico ustanovitve. Leta 1976 se je začel vpis v redni štiriletni dodiplomski študij, takrat še poimenovan študij urejanja krajine.

Za začetek praznovanja smo v aprilu, mesecu krajinske arhitekture, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje organizirali okroglo mizo »Ljubljanska šola krajinske arhitekture: tradicija in prihodnost«. Pogovarjali smo se o družbenem kontekstu ustanovitve študija, razvoju in spremembah študija do danes ter zlasti o aktualnosti izhodiščnih konceptov za sodobne izzive urejanja krajine. V razpravi so sodelovali častni gost prof. dr. Janez Marušič, prof. dr. Mojca Golobič, dr. Maja Simoneti, doc. dr. Pavel Gantar, doc. Darja Matjašec in prof. dr. Aleš Vodopivec, pogovor pa je vodila prof. dr. Ana Kučan.

Študij je v začetku sedemdesetih let zasnoval profesor Dušan Ogrin (1929 – 2019). Ločil ga je od hortikulture in dendrologije ter ga oblikoval v samostojen in enovit program načrtovanja krajine na vseh ravneh in v vseh merili, kar je razlikovalna značilnost ljubljanske šole krajinske arhitekture še danes tudi v mednarodnem okolju. Pri tem mu je bil v pomoč, ob doc. dr. Niki Kravanja in nekaterih drugih, zlasti profesor dr. Janez Marušič, utemeljitelj varstvenega planiranja. Študij urejanja krajine je bil tudi prvi interdisciplinarni študij na Univerzi v Ljubljani, katerega program so poleg profesorjev z Biotehniške fakultete izvajali tudi profesorji z drugih fakultet UL, strokovnjaki iz prakse, v načrtovalskih seminarjih pa so sodelovali tudi gostje iz tujine.

Okrogla miza, ki je 23. 04. potekala v Fužinskem gradu, je tako prvi v nizu dogodkov, s katerimi bo Biotehniška fakulteta do konca študijskega leta 2026/2027 obeleževala 50-letnico začetka izobraževanja za poklic krajinskega arhitekta v Sloveniji.

V petdesetih letih se je poklic uspešno uveljavil in odprl prostor za raznolike strokovne poti. V času vse večjega obremenjevanja naravnega okolja, ko naraščata tako zaskrbljenost za kakovost bivanja ljudi kot tudi za ohranjanje pogojev obstanka drugih bitij, so krajinski arhitekti in arhitektke tako kot pred 50 leti tudi danes pobudniki novih pristopov k varstvu narave, predvsem vključevanja varstvenih nujnosti v načrtovanje prostora in rabe zemljišč.

Naziv krajinski arhitekt so za snovalce mestnih parkov in vrtov, ki so šolani na visokošolski ravni, prvi uveljavljali učitelji Harvardove univerze v Združenih državah Amerike koncem 19. stoletja, med njimi eden najvidnejših krajinskih arhitektov tistega časa, Frederick Law Olmsted. Oblikovanje vrtov je že v preteklosti presegalo področje hortikulture, poznavanje rastlin ter obvladovanja tehnik njihovega gojenja, poglejmo samo veličastne vrtove renesanse, baroka in angleškega krajinskega gibanja, ki so bili poleg tega, da so nudili ugodje in prostor za rekreacijo tudi močni označevalci svoje dobe in nosilci sporočil. V  20. stoletju pa se je krajinska arhitektura iz oblikovanja vrtov razvila v poklic, ki razvojne spremembe v prostoru načrtuje z naravo in ne proti njej, kot je to leta 1964 z naslovom knjige 'Oblikovati z naravo' (Design with Nature, 1971) zapisal škotski krajinski arhitekt Ian McHarg, profesor na oddelku za krajinsko arhitekturo Pensilvanijske univerze v ZDA. S knjigo in televizijsko oddajo o problemih, ki jih v prostoru ljudje ustvarjajo, ko jih pri rabi zemljišč vodi le želja po čim večjih dobičkih, je populariziral načrtovanje in urejanje prostora, ki upošteva naravne danosti in vključuje interese narave. Krajinski arhitekturi je namenil vlogo stroke, ki v načrtovanje prostora vnaša zavest o neogibnosti varstva narave in okolja nasploh, torej varstva vseh kakovosti prostora, ki jih ogroža urbani razvoj. Krajinska arhitektura je s takratno krizo v okolju dobila novo vsebino.

V slovenskem prostoru je tak mejnik postavil simpozij Krajinsko planiranje, ki ga je v Ljubljani leta 1972 organiziral prof. Dušan Ogrin. Ta simpozij je prelomil z do takrat pri nas prevladujočo predstavo o tem, da je “ozelenjevanje človekovega bivalnega okolja” domena hortikulture. Na simpoziju, ki je bil tudi mednarodno odmeven, so nekateri razpravljavci nakazali pomen, ki ga ima načrtovanje rabe zemljišč in nasploh urejanje prostora za ohranjanje narave in kakovosti bivalnega okolja, za kar je nujno tudi varstvo prostora. Na teh novih pogledih je bil zasnovan tudi študij krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Ogrin je že leta 1989 v knjigi Slovenske krajine, v kateri je izpostavil izjemnosti in kakovosti slovenskih krajin, napovedal tudi probleme, s katerimi se bomo pri urejanju prostora srečevali, kar se je izkazalo za vizionarsko. Marušič je zastavljena stališča, pomen in potencial stroke popisal in argumentirano predstavil v knjigi O krajini: ustvarjalno varstvo sveta, 2020. Takšno načrtovanje prostorskih sprememb zahteva preseganje kratkoročnih in razdrobljenih, posameznih, tudi sektorskih interesov (biologi-ekologi, gozdarji, kmetijci, vodarji, turizem, itd.). Potrebno je njihovo usklajevanje za kar je krajinska arhitektura razvila posebne načrtovalske metode – to je prepoznala tudi Republika Slovenija in z namenom povečevanja skupne odgovornosti do krajine letos sprejela Krajinsko politiko Slovenije. Resnični problemi v okolju, ki smo jim danes priča še toliko bolj, tičijo v odločanju o rabi zemljišč, rešitve pa v optimizaciji odločitev o rabi nekega zemljišča za določeno dejavnost s tehtanjem argumentov za in proti, ki je obenem sposobna predvideti tudi artikulacijo oz. Zunanja povezava na uprostoritev Odpira se v novem oknu[GU1] teh odločitev. Jasno je, da je ključni mehanizem varstva okolja lahko le takšno urejanje prostora, ki presega rezervatno varstvo. To ne pomeni, da rezervatno varstvo v določenih primerih ni smiselno, gre za to, da je naravo – in človeka – treba varovati vselej in povsod. Krajinska arhitektura je zato privzela vlogo varstvenega načrtovalca prostora nasploh, ne samo krajine. Varstveno načrtovanje naj bi bilo vključeno v vsako načrtovanje prostora, v vsako načrtovano spreminjanje rabe zemljišč v celotnem, tudi urbaniziranem prostoru. Leta 1995 sta tako Ogrin in Marušič v Ljubljani organizirala prav tako mednarodno odmevno konferenco Varstvo narave zunaj zavarovanih območij, sledila pa ji je še konferenca Globalscape, krajinsko planiranje v dobi globalizacije, v Portorožu leta 2002.

Krajinski arhitekti se tako že 50 let zavzemamo za celovito varstvo prostora z načrtovanjem namenske rabe zemljišč. Zaslužni profesor Harvardove Univerze in častni doktor UL, prof. Carl Steinitz, je celo razvil metode za celovito, varstveno in razvojno načrtovalsko obravnavo prostora na globalni ravni, s knjigo in delavnicami Geodesign, ki jih še vedno vodi na univerzah po svetu, tudi naši. Narava je namreč povsod, s tem pa tudi potencial za njeno regeneracijo.

Od ustanovitve dalje je študij usposabljal strokovnjake, ki so sodelovali pri reševanju družbenih problemov v zvezi z urejanjem prostora in sicer s celovitimi presojami vplivov na krajino (CVPO), ki so vključevale presojo ranljivosti prostora (ne le narave!) za predvidene dejavnosti, na podlagi česar je bilo mogoče predlagati variante in izbrati tisto, ki bo za razvoj prostora najoptimalnejša. Nove tehnologije nam zdaj omogočajo interaktivno načrtovanje prostora, preverjanje načrtovalskih alternativ glede na izbrane dejavnike in obtežitve interesov, ki jih načrtovanje usklajuje, kar je za demokratično urejanje prostora velika prednost.

Zaradi kompleksnega razumevanje prostora in procesov, ki ga oblikujejo, smo krajinski arhitekti uspešni tudi na področju oblikovanja krajine. To poleg zagotavljanja funkcionalnosti v skladu z novimi zahtevami in novimi estetskimi režimi, ki jim ne le sledi temveč jih sooblikuje, sega tudi v polje poetike in simbolizma. To vlogo je v knjigi Vrtna umetnost sveta, ki je izšla pri založbi Thames & Hudson popisal Ogrin, za kar je leta 1995 prejel Sckellov prstan, nagrado Bavarske akademije umetnosti. Tudi na tem področju se je v preteklih 50. letih program študija krajinske arhitekture izkazal kot dobro zasnovan, saj so mnoge naše diplomantke in diplomanti zaradi oblikovalske odličnosti prejeli celo vrsto domačih in mednarodnih nagrad, ki jih strokovna skupnost arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev podeljuje tako doma kot v tujini. S tem je študij pokazal, da usposablja za poklic, ki uspešno preči meje med znanostjo, umetnostjo, humanistiko, tehniko in oblikovalskimi veščinami, in da je prav njegova inherentna interdisciplinarnost dobra popotnica za bodočnost tudi v teh negotovih časih velikih družbenih in okoljskih premen. V luči okoljske krize je krajinska arhitektura namreč življenjskega pomena za planet in za ljudi, kar kažejo vsi trendi v razvitih državah in tudi globalno, od parkov v mestih, ki delujejo kot spužve proti poplavam in kot otoki hladu ob vse višjih temperaturah, do osmišljenega prostorskega načrtovanja za preprečevanje nadaljnjega uničenja prostora zaradi vse pogostejših naravnih nesreč, povezanih z ekstremnimi vremenskimi pojavi, za hlajenje mest z zelenjem, za ohranjanje biodiverzitete in, nenazadnje, za stik mestnih prebivalcev z naravo.

Ljubljanska šola krajinske arhitekture tako še naprej ustvarja strokovno skupnost, raznoliko in gibko, sposobno hitrega odzivanja na spremenljive izzive in, v skladu z naravo problemov, ki jih je treba reševati, vključevanja drugih v iskanje rešitev.

Vse najboljše!

Avtor fotografij je Luka Karlin.