Avtohtone pasme niso preteklost, ampak genska banka prihodnosti
»Če zdaj izgubimo določeno pasmo, izgubimo tudi njene gene in teh ne moremo več povrniti.«
Istrska pramenka, FOTO: UL BF
Avtohtone pasme domačih živali imajo pomembno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, kulturne krajine in prehranske varnosti prihodnosti. O njihovem pomenu, ogroženosti in potencialu je za časopis Delo spregovorila mag. Danijela Bojkovski z Oddelka za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani
Pogovoru mag. Bojkovski z voditeljem Rokom Tamše lahko prisluhnete tukaj: Zunanja povezava na https://www.delo.si/gospodarstvo/novice/danijela-bojkovski-avtohtone-pasme-so-genska-banka-prihodnosti Odpira se v novem oknu
FOTO: Marko Feist
Več kot le del tradicije
Kot pojasnjuje mag. Danijela Bojkovski, so avtohtone pasme domačih živali skozi generacije razvile prilagoditve na lokalno okolje, podnebje in tradicionalne načine reje. Njihova vrednost ni le v prireji mleka, mesa ali jajc, temveč predvsem v lastnostih, kot so odpornost, robustnost in prilagojenost lokalnim razmeram.
Poudarja tudi, da avtohtone pasme pomembno prispevajo k biotski raznovrstnosti in ohranjanju kulturne krajine, saj pomagajo preprečevati zaraščanje travnikov in pašnikov ter ohranjajo značilno podobo slovenskega podeželja.
Drežniška koza, FOTO: UL BF
Nekatere pasme ostajajo kritično ogrožene
Med najbolj ogroženimi slovenskimi avtohtonimi pasmami so drežniška koza ter istrska in belokranjska pramenka. Njihova ranljivost je povezana predvsem z majhnimi populacijami in omejeno geografsko razširjenostjo.
Kot opozarja sogovornica, lahko bolezni ali naravne nesreče pri tako majhnih populacijah hitro povzročijo izgubo celotne pasme.
Prihodnost živinoreje ne temelji več le na količini
Čeprav avtohtone pasme v intenzivnih sistemih reje praviloma ne dosegajo tako visoke proizvodnje kot sodobne pasme, postajajo njihove druge lastnosti vse pomembnejše. Med njimi so manjša odvisnost od uvožene krme, boljša prilagojenost lokalnemu okolju in manjša potreba po veterinarskih posegih.
»Potrošniki vse bolj iščejo kakovost, sledljivost, trajnost in zgodbo. Avtohtone pasme lahko ponudijo vse to,« poudarja Danijela Bojkovski.
Slovenski hladnokrvni konj, FOTO: UL BF
Ohranjanje pasem zahteva sodelovanje
Na Biotehniški fakulteti UL izvajajo raziskave in programe ohranjanja biotske raznovrstnosti v živinoreji, vodijo rodovniške knjige ter sodelujejo z rejci pri načrtovanju reje in preprečevanju prevelike sorodnosti znotraj majhnih populacij.
Pomembno vlogo ima tudi mreža ARK, ki povezuje kmetije z avtohtonimi pasmami in prispeva k ohranjanju živalskih genskih virov v Sloveniji.
Ključni izziv ostaja prihodnost podeželja
Čeprav se populacije nekaterih pasem povečujejo — populacija cikastega goveda se je od leta 2003 povečala za petkrat, krškopoljskega prašiča pa za trikrat — ostajajo velik izziv staranje rejcev, opuščanje kmetijstva in zmanjševanje števila kmetij.
Po mnenju mag. Danijele Bojkovski bo zato v prihodnje ključna predvsem promocija avtohtonih pasem ter večja prepoznavnost njihove vrednosti za družbo, prehrano in okolje.