Ponavljajoče se suše nas niso izučile: Slovenija potrebuje dolgoročno strategijo namakanja
Prof. dr. Marina Pintar: Največji izziv namakanja ni voda, temveč organiziranje ljudi
Ponavljajoče se suše že od devetdesetih let prejšnjega stoletja ogrožajo slovensko kmetijstvo, vendar Slovenija na področju namakanja še vedno nima dovolj dolgoročnega in strateškega pristopa. O ovirah pri razvoju namakalnih sistemov in nujnosti učinkovitejšega povezovanja države, lokalnih skupnosti ter pridelovalcev je za časnik Dnevnik spregovorila dekanja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Marina Pintar, vodilna slovenska strokovnjakinja za namakanje.
Kot je pojasnila, je sredi devetdesetih let nastal nacionalni program namakanja. Prve ocene so pokazale, da bi bilo za namakanje primernih okoli 200.000 hektarjev površin, ob upoštevanju dostopnosti vodnih virov pa naj bi bilo vode dovolj za približno 60.000 hektarjev.
»Toda vsi tedanji izračuni so pozabljeni. Nobena vlada od takrat se ni tega problema lotila resno,« je za Dnevnik poudarila prof. dr. Marina Pintar.
Po podatkih, navedenih v članku, je v Sloveniji z namakalnimi sistemi opremljenih okoli 6200 hektarjev oziroma dober odstotek vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Velik del sistemov je bil zgrajen že pred letom 1990, medtem ko je bilo približno 4000 hektarjev nedelujočih namakalnih sistemov po letu 2019 ukinjenih.
Največji izziv je pridobiti podporo uporabnikov
Prof. dr. Marina Pintar opozarja, da največja ovira pri vzpostavljanju novih namakalnih sistemov pogosto ni razpoložljivost vode, temveč organiziranje prihodnjih uporabnikov.
»Naš največji problem sploh ni voda, ampak organiziranje morebitnih uporabnikov namakalnega sistema,« je izpostavila.
Za začetek projekta večjega javnega namakalnega sistema je treba pridobiti podporo lastnikov, ki imajo v lasti več kot dve tretjini zemljišč na predvidenem območju. Kadar sistem vključuje več deset ali celo sto pridelovalcev, je zato nujno dolgotrajno in premišljeno delo z ljudmi. Če namakanju nasprotuje že nekaj lastnikov, se lahko celoten projekt ustavi.
Po besedah prof. dr. Marine Pintar zakonodaja zato ni edini oziroma največji razlog za počasno vzpostavljanje sistemov. Kot dobre primere je izpostavila namakalne sisteme na območju Ormoža, Kalc - Naklega na Krškem polju in Ajdovščine, kjer so imeli pomembno vlogo zavzeti posamezniki v lokalnih skupnostih in podpora županov.
»Če hočemo imeti namakalne sisteme, moramo za to aktivno delati. To ne more biti naloga nekoga, ki se na ministrstvu že ukvarja z nečim drugim in mu potem naložijo še to,« je opozorila.
Po njenem mnenju bi moralo imeti pristojno ministrstvo poseben oddelek za namakanje z ekipo, ki bi se pogovarjala s kmeti, odgovarjala na njihova vprašanja in jim pomagala pri odločanju za vključitev v namakalne sisteme.
Zaradi spremenljivih vodostajev potrebujemo zadrževalnike
Izračuni iz devetdesetih let, po katerih naj bi bilo v Sloveniji vode neposredno iz rek dovolj za namakanje okoli 60.000 hektarjev površin, danes po besedah prof. dr. Marine Pintar ne veljajo več. Ekstremni vodostaji se spreminjajo tako v minimalno kot maksimalno smer. Vode imamo, težava pa je njena neenakomerna razporeditev med letom, zato bomo potrebovali tudi dodatne vodne zadrževalnike.
Tudi umeščanje zadrževalnikov in namakalnih sistemov v prostor zahteva strokovno načrtovanje, dialog z različnimi deležniki in ljudi, ki bodo projekte dejavno vodili.
Kaj je naš strateški cilj?
Prof. dr. Marina Pintar ocenjuje, da težave pri namakanju niso toliko tehnične kot organizacijske. Ob tem odpira temeljno vprašanje, kaj je strateški cilj države: pridelava hrane oziroma večja samooskrba ali zgolj ohranjanje kmetov.
»Če je naš cilj samooskrba, potem bi se morala država osredotočiti na to, kako kmete organizirati, da bodo pridelovali hrano. Če gre zgolj za kmetovo preživetje, pa je mogoče to reševati tudi z izplačevanjem odškodnin po nastali škodi,« je sklenila.
Vir: Dnevnik, 14. avgust 2026, članek »Uspeh namakanja sloni na dobrih dušah v lokalnih skupnostih«, avtorica Tatjana Pihlar.