Kosmatinci – rastline suhih travnikov

Med prvimi kosmatinci, ki pri nas zacvetijo, je velikonočnica (Pulsatilla grandis). Čeprav je pri nas najbolj poznana, je hkrati tudi ena naših najredkejših vrst. V Sloveniji raste na skrajni jugozahodni meji svojega areala. Prav zaradi redkosti v našem rastlinstvu jo uvrščamo na seznam ogroženih vrst. Gre za značilno stepsko vrsto, ki pri nas doseže skrajno zahodno mejo svoje razširjenosti.

Prav te dni se je – tako kot na naravnem rastišču v Ponikvi na Boču – običajno nekoliko kasneje razcvetela tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ne še vse rastline; nekatere so še povsem zaprti puhavčki, tako kot v naravi. Rastline iste vrste namreč ne zacvetijo vse ob istem času. Nekatere so zgodnje, teh je malo; večina jih cveti v času običajnega cvetenja velikonočnice, okoli 15. do 20. marca; nekaj pa je tudi zelo poznih, ki zacvetijo ob koncu marca.

P. nigricans. Foto: J. Bavcon.

Rastline se na razmere odzivajo tako, da jih je vsaj nekaj vedno v ugodnih pogojih za oprašitev. Za nadaljevanje vrste je namreč dovolj, da se vsako leto opraši in semeni vsaj nekaj rastlin. Varovalka za to je prav cvetenje v različnem času.

Da so letošnje razmere nekoliko pomešane – spet zaradi relativno mile zime in dovolj velike količine padavin – kaže tudi letošnje zgodnje cvetenje črnikastih kosmatincev (Pulsatilla nigricans) na Krškem polju. Običajno so bili vedno kasnejši od velikonočnice, letos pa so zacveteli pred njo. Vzrok sta bila predvsem dovolj vlage in tudi snega, ki je bil letos kar dvakrat prisoten z zadovoljivo snežno odejo tudi na Dolenjskem. Dovolj vlage v tleh in marčevska toplota sta tako prebudila črnikasti kosmatinec k zgodnejšemu cvetenju.

P. nigricans. Foto: J. Bavcon.

Temu lahko dodamo še en pomemben dejavnik: po mnogih letih so travnike lani spet pokosili, prejšnja leta pa so bili večinoma nekošeni. Travniške oziroma stepske rastline košnjo potrebujejo – sicer ne prenizko in ne prezgodnjo, a enkrat letno. Kosi se takrat, ko se trava »smuka«. Pogosto napačno razmišljamo, da travnika ne kosimo vsako leto, ker želimo povečati biodiverziteto. To je zmotno. Travnik je treba vsako leto pokositi ali pa popasti, če želimo biodiverziteto ohranjati.

Če bi letos šteli številčnost črnikastih kosmatincev na Krškem polju, bi jih našteli vsaj dvakrat, morda celo trikrat več kot prejšnja leta. Ta travišča pregledamo vsako leto in doslej je bilo kosmatincev vsako leto manj. Letos pa je populacija po več letih spet normalna, z dovolj velikim številom rastlin. Zadostovala je košnja in »speče« rastline, skrite v šopih trave, so se prebudile.

Seveda bi se bilo treba z lastniki zemljišč dogovoriti, da se ti najbolj sušni travniki ohranjajo mozaično in se jih ne preorje. To smo jim v Botaničnem vrtu že večkrat predlagali, žal brez uspeha. Njive nujno potrebujemo, saj imamo premalo obdelane zemlje. Če pogledamo stare katastre, je bilo to polje nekoč skoraj v celoti obdelano. Kmetje so skozi zgodovino znali z zemljo pravilno kolobariti: plitvo zemljo so uporabljali za travnike ali pašnike in je niso preorali, zato je naravno rastlinstvo ostajalo stoletja in tisočletja.

Ko smo zemljo začeli zapuščati in jo hkrati tudi pretirano administrativno varovati – pogosto o tem odločajo ljudje, ki z zemljo nikoli niso živeli – smo se znašli v svetu, kjer biodiverziteto izgubljamo. Ohraniti jo bomo lahko le s pravilnim upravljanjem prostora.

P. grandis v Botaničnem vrtu UL te dni. Foto: J. Bavcon

Na Krasu pa uspeva črnikastemu kosmatincu podobna vrsta, gorski kosmatinec (Pulsatilla montana). Ta je v Sloveniji populacijsko bolj razširjen in zaradi počasnejšega zaraščanja Krasa tudi številčnejši. Vendar tudi njegovo število marsikje upada prav zaradi opuščanja tradicionalne košnje ali paše.

Črnikasti kosmatinec raste predvsem na suhih traviščih panonskega sveta ter v predalpskem in preddinarskem prostoru, medtem ko je gorski kosmatinec bolj značilen za hribovit svet. Sega tudi v slovensko Istro, najdemo ga na Kraškem robu in še marsikje na zelo pustih kraških rastiščih.

Vrsti se razlikujeta tudi po nekaterih morfoloških značilnostih. Pri črnikastem kosmatincu venčni listi nekoliko manj zakrivajo prašnike (približno 1,5-kratna dolžina prašnikov), zato so prašniki nekoliko bolj vidni. Lažje razločevalno znamenje so tudi konice cvetnih listov, ki so pri tej vrsti izrazito zavihane navzven. Pri gorskem kosmatincu so venčni listi nekoliko daljši glede na prašnike (vsaj dvakratna dolžina prašnikov), konice listov pa niso zavihane navzven.

A tudi to ne velja vedno. Narava se rada malo poigra. Omenjene razlike so najbolj zanesljive na začetku cvetenja; proti koncu pa zavihanost konic cvetnih listov ni več najboljše znamenje za prepoznavanje. In prav je tako – narave naši sistemi razvrščanja pravzaprav ne zanimajo. Če nismo pravi botaniki, lahko na to mirno pozabimo in preprosto uživamo v lepoti rastlin.

Letos skoraj vse tri omenjene vrste kosmatincev cvetijo hkrati, kar se zgodi le redko. Vsaka vrsta ima svoj ritem, ki se spremeni le, če ga razmere zmotijo. Dovolj mokro leto, tudi s snegom, in nato hitra otoplitev so rastline spodbudili k hitrejši rasti.

Mali puhavčki, ki silijo na plano, so pritlikavi in od daleč včasih komaj vidni. Ko pa se sklonimo k njim, se nam zazdi, kot da gledamo male mucke – dlakave, pogosto nekoliko nasršene in kot da rahlo pihajo. Kosmatince pri tleh maje veter, njihove dlačice pa so prav vetru namenjene: v soncu se bleščijo in dobijo še intenzivnejše barve.

Suhi travniki, ki so na videz še povsem mrtvi, so tudi v teh zgodnjih pomladnih dneh presenetljivo lepi. Splača se sprehajati po njihovih planjavah in uživati v lepoti teh skromnih rastlin, ki se tam pojavljajo tako mogočno, čeprav ne v velikih množinah. Njihova semena kasneje raznaša veter, rastline pa se širijo tudi s šopasto razrastjo.

Črnikasti kosmatinec sredi suhih trav je sprva komaj viden. Rastlina je nizka, odeta v dlačice, in se skoraj povsem zlije z barvo suhe trave. Če želimo videti cvet, se moramo skloniti – cvet je namreč obrnjen proti zemlji ali pa z njo skoraj vzporeden. A skloniti se splača. Najlepši je, ko ga gledamo skoraj iz oči v oči.

Če nismo preveč občutljivi na obleko in se ne oziramo na to, ali nas kdo opazuje, se lahko – tako kot otroci – kar malo usedemo ali celo povaljamo po travi. Takrat res začutimo lepoto temno vijolične, skoraj črne barve cveta, izrazito rumenino prašnikov in rahlo zelenino pestičev. V zgodnjem pomladnem soncu in modrini neba cvet zažari.

Cvetovi se odprejo le v sončnih dneh. V zelo oblačnem ali deževnem vremenu se zaprejo. Takrat pa so še bolj opazne dlačice na zunanji strani cvetnega odevala.

Črnikasti kosmatinci ohranjajo značaj stepskih rastlin. Čeprav je pogosto zapisano, da so razširjeni, se njihova rastišča iz leta v leto krčijo. Suhi travniki se namreč zaraščajo ali pa jih spreminjamo v intenzivno obdelovalne površine, kjer zanje ni več prostora. Na Krškem polju jih je verjetno največ v Sloveniji, vendar tudi tukaj izgubljajo boj – bodisi zaradi preoravanja bodisi zaradi opuščanja rabe.

Za vse tri omenjene vrste – in tudi za nekatere druge, ki cvetijo kasneje v višjem alpskem svetu – je značilno, da so s svojo puhasto dlakavostjo prilagojene na hlad, sušo, sevanje in druge zahtevne razmere. Dlačice pokrivajo stebla, liste in cvetno odevalo ter ustvarjajo posebno mikroklimo, ki rastlino varuje pred pozebo, dokler se cvetovi povsem ne odprejo.

Pulsatilla montana, Senožeče. Foto J: Bavcon.

Hkrati dlačice lovijo zračno vlago, kar je še posebej opazno v dežju. Kapljice nato počasi zdrsijo ob rastlini do tal, kjer ima kosmatinec močno glavno korenino, ki sega globoko v zemljo. Zeleni listi se razvijejo šele po cvetenju.

Vse omenjene vrste – in še nekatere druge – lahko te dni opazujete tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani.

Avtorja objave: dr. Jože Bavcon, dr. Blanka Ravnjak
Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Biotehniška fakulteta