Ko se Kras odene v belino

Konec aprila in začetek maja, se eno leto malo prej drugo malo kasneje, Kras ponovno odeva v belino. Prelepo nežno belino mu daje cvetenje narcis. Letošnje cvetenje narcis je zaznamovano s sušo  in  visokimi  temperaturami.  Ko se narcise razpirajo, jih toplo in močno sonce lahko dobesedno zažge že v času odpiranja cvetov. Narcise niso več rastline zmrzali, ob mrazu pozebejo, kar se pozna na listih in cvetovih. Prav tako pa niso rastline toplih dni. Narcise so tipične rastline prehodne sezone, ki cvetijo, ko so pogoji zanje najugodnejši. Nato pa se z vse večjo toploto njih čas hitro končuje. Letos je  poleg dokaj visokih temperatur, še zelo izrazita suša. Zato je letos cvetenje narcis malo poznejše in je njihova velikost nižja kot običajno. Stisnjene so povsem k tlom, zaradi česar so morda še lepše. Vendar pa je v vsakem malem šopku katera že povsem ovenela. Da je suša velika, se je letos najbolj odražalo na Komenskem krasu, kjer je letos  sredi aprila komaj tu in tam  katera od njih cvetela. Prav Komenski kras je z narcisami pri nas prvi. Potem mu sledijo drugi deli Krasa in Prekmurje, svet nad Vipavsko dolino proti Colu in višje,  Kočevska in nato šele v sredini ter do konca maja Golica.

Letos bo Kras najlepši prav te dni, ko se je le malo ohladilo, predvsem pa je prišel prepotreben dež. Za čebulnice je že malo dežja dovolj, ker imajo zalogo hraniv v čebulici, a vlago vseeno potrebujejo.

Mnogi  prav dobro poznamo gostoto narcis na Golici, kjer se med njimi ne da niti sprehajati. Na kraških travnikih  pa so narcise redkejše, zaradi česar prav posamične pridejo do izraza. Tu in tam so šopki z dvema do petimi narcisami ali tudi več, večinoma pa so raztresene. Po travnikih so raztresene večinoma tako, kot bi jih vešča roka sejalca posejala ravno prav redko. Prav ta res lepa in tako enakomerna razporeditev rastlin najbolj očara tujce, ki so vajeni te čebulnice gledati v šopih ali v velikih masah, kjer so rastline druga do druge. Tukaj pa ima vsaka svoj prostor, ki je vmes obarvan še z drugimi rastlinami: strašnicami  (Sanguisorba minor),  mračicami (Globularia punctata), šparnico  (Biscutela laevigata), mlečki (Euphorbia cyparissias , E. fragifera), prvimi grebenušami (Polygala comosa),  tomasinijevim petoprstnikom (Potentilla tomasiniana), belim petoprstnikom (P. alba), temno modrim skrečnikom (Ajuga genevensis), rumenim Scopolijevim grintom (Senecio scopolii) in še mnogimi drugimi. Kako  ne bi potem v tej pisani paleti barv in raztrosu le-teh po Kraških gmajnah in travnikih ne uživali v sprehodu med njimi. Tudi za raziskovalce se tukaj vedno najdejo posamezne posebnosti. Zato je čar teh gmajn in travnikov neprecenljiv laboratorij igre narave, ki vsako leto ponuja drugačno podobo.

Nekoč so narcise na Krasu veljale za drugo vrsto (Narcissus stellaris ) kot tiste na Golici. So namreč nižje rasti, in obseg cveta je manjši od goliških. A vseeno gre za isto vrsto N. poeticus subsp. radiiflorus kot je danes sprejto ime, ki je na območju Slovenije lahko precej raznolika. Tako so največje narcise zanesljivo na Kočevskem nad dolino Osilnice, na lazih in tudi v gozdovih. Te, ki jih najdemo tam imajo največje cvetove in so tudi najvišje.

Na Krasu se narcisam tam, kjer  gmajne pasejo ali travnike vsaj enkrat letno kosijo, dobro piše. Tam kjer košnje ni, pa narcise počasi izginevajo. Prav tako ne marajo mineralnih gnojil, medtem ko hlevski gnoj, če ga le ni preveč, še tolerirajo. Pomembno pa je, da košnja ni prezgodnja, saj lahko samo tako njihovo listje vsaj delno dozori in z rezervno hrano napolnijo čebulice za naslednje leto.  

Če bi pogledali raznolikost narcis in primerjali goliške s kraškimi, slednje kažejo večjo raznolikost in goliške v tem oziru prekašajo. Tako lahko med spomladanskim sprehodom po kraških travnikih najdemo primerke narcis z dvema cvetovoma, pomnoženim številom cvetnih lističev, z zeleno obarvanimi cvetnimi listi in še bi se našlo. Vse omenjene različice pa te lastnosti ohranjajo tudi v kulturi, kar kaže na Gausovo krivuljo vrste, ki se je tekom evolucije prilagodila okolijskim dejavnikom. Znotraj vrstno raznolikost že veliko let spremljamo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ugotovili smo, da je genetski izbor šel v smeri manjših rastlin z manjšimi cvetovi na Krasu in večjih na Gorenjskem,  kjer ni pomanjkanja vlage in hraniv. Zanesljivo največja poznavalka narcis na Golici in okolici je bila pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki je te rastline opazovala od rane mladosti in jih potem tudi profesionalno spremljala naprej. Leta 2018 se je rodilo skupno delo Narcise v Sloveniji, kjer smo skušali zajeti njihovo raznolikost življenjskih okolij, njihovo raznoliko obliko in še kaj.  

Kako so narcise zaznamovale preproste ljudi pa najbolj kaže raziskava našega  etnologa, etnografa člana SAZU dr. Milka Matičetova, ki je za narcise našel mnogo ljudskih imen: »Tolikšnega bogastva – več ko sto imen – pri cvetlici, ki ni ne zdravilna, ne strupena (ali kako drugače nevarna), ne koristna ne škodljiva, ampak samo lepa in dehteča, bi pravzaprav nihče ne pričakoval. Zgovoren dokaz, kako utile nikakor ni edino gibalo preprostemu človeku! Naši predniki, ki so živeli v naravi in z naravo dosti intenzivneje od nas danes, so se vsako spomlad spet in spet srečevali s čudežem njenega prebujenja, z lepoto in opojnim vonjem, ki sta jih privlačila in obenem silila, da nekatere cvetlice vzdignejo iz brezimenske sivine.«  Tako je zapisal  v svojem delu že leta (1979). O njegovi raziskavi je Klinar 2000 zapisal: »Naravnost adamovski ljudski talent za poimenovanje pa dokazuje napor Milka Matičetova, ki je po slovenski zemlji od Prekmurja do Krasa nabral 120 pristnih domačih imen za narcise. Ta bela cvetna prisrčnost je namreč razsuta po vsem slovenskem svetu …« (Klinar 2000). Vsekakor je zanimivo, da se je med množico izrazov  Matičetov (1979) odločil, da bi bilo najprimernejše slovensko ime za narciso bedenica, ker je samo ta izraz popolnoma prost. Ostali so vsaj enkrat, če ne celo večkrat »oddani« in čeprav gre »po ozemeljski razsežnosti (od Roža na Koroškem čez Gorenjsko do Notranjskega) prednost imenom, ki so bolj ali manj v zvezi s pojmom (kljuka) – ključ – ključavnica«.

Zanimiv je bil tudi odgovor, zakaj si je Matičetov prizadeval, da bi ime bedenica postalo uradno ime za narciso: »Med domačimi imeni, ki bi se mogla potegovati za čast knjižne besede, je samo bedenica popolnoma prosta, medtem ko so njene potencialne tekmice – binkoštnice, jurjevke, ključavnice, medenice, medenke – vsaj enkrat, če ne celo večkrat oddane. Povedal je, da je bilo »poimenovanje bedenice zapisano že leta 1814 v Tomaju.  Avtorji določevalnega ključa  so upoštevali  njegovo mnenje  v toliko, da so zapisali tri imena.

Povsem bi se lahko strinjali z izjavo akademika Matičetova, da je bedenica, ključavnica narcisa zares pravi ljudski fenomen, ker ko le-te cvetijo, so  gmajne, travniki,  senožeti, rovti, lazi, če v njegovem stilu uporabimo nekaj različnih imen res pravi  fenomen. Med pisano paleto zelo izrazitih barv na teh aprilsko majskih površinah se uveljavi prav rastlina z belo obarvanim cvetom.  Belina vedno vabi,  je preprosta, je osnova, ki v sebi skriva celo paleto barv. Čeprav tega preprosti ljudje niso vedeli, so v sebi očitno imeli prainstinkt za lepoto. Narcise, bedenice ali ključavnice s svojim mnogimi ljudskimi imeni to vsekakor pritrdijo. Uživajmo v njih lepoti, ne trgajmo jih saj so zaščitene a hkrati so najlepše tam kjer rastejo v pisani paleti barv, ki jo same zajamejo v eno – belino.

Avtorja besedila in fotografij sta:  dr. Jože Bavcon, dr. Blanka Ravnjak, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Biotehniška fakulteta