Davidija ponovno zacvetela

Vremensko zelo ekstremna leta lahko vedno prinesejo kakšno zanimivost. Tudi letos bo tega verjetno kar precej, seveda pa je to odvisno od nihanja temperatur jeseni in zgodnjega ali poznega mraza. Če bo jesenski mraz nastopil pozno, bo letos veliko pocvitanja rastlin. Suša je namreč mnoge rastline prezgodaj zasušila. Ker pa je začelo deževati in se je že malo ohladilo, je to pravi čas za pocvitanje mnogih vrst. Ta izraz je v slovenščino vpeljal pisatelj Fran Erjavec (1834–1887), ki je bil učenec Andreja Fleischmanna. Slednji je prišel v Botanični vrt že pri 14 letih. Vse od leta 1819 je tako pomagal Francu Hladniku, prvemu vodji vrta (Praprotnik 1994, 2012). Z njim je kasneje hodil tudi po tedanji Kranjski. Leta 1850 je prevzel vodenje vrta in ga vodil vse do smrti leta 1867. V njegovem času je bila botanika zelo priljubljena. Fleischmann je imel ob sredah javna predavanja v slovenščini, ki jih je poslušalo do 100 slušateljev. Med njimi sta bila tudi že omenjeni Fran Erjavec in Ivan Tušek (1835–1877), ki sta oba pripadala krogu vajevcev (Praprotnik, Bavcon 2016).

Izraz pocvitanje označuje le delno cvetenje, kar pomeni cvetenje rastlinske vrste le tu in tam. Letos pa gre pri nekaterih vrstah celo za pravo ponovno cvetenje, ki se je v Botaničnem vrtu UL prvič pojavilo pri davidiji (Davidia involucrata Baill.), drevesu, ki je v drugi polovici avgusta zaradi suše in toplote z vsakim dnem izgubljalo več listov. V vrhu se je popolnoma ogolilo. Prve dni septembra pa se je zazdelo, kot da se brsti na vejicah malo razpirajo in se bo morda razvil kak nov list. Že naslednji dan po prvem dežju je drevo razvilo prve cvetove. Pa ne le nekaj: drevo je ponovno zacvetelo, in to ne le eno, temveč kar nekaj dreves ob ograji Botaničnega vrta. Sredi rastlinskega sistema, kjer smo ostale rastline stalno zalivali, pa je davidija ohranila liste in ne cveti. Mikroniše so torej v naravi zelo zanimive, saj so lahko razmere že na majhni razdalji povsem drugačne. To je prav v našem Botaničnem vrtu zelo razvidno.

Davidija je bila še na začetku devetdesetih let vrsta, ki je skoraj vsako zimo v Botaničnem vrtu pozebla. Čeprav je bilo nekaj mladih drevesc, je velikokrat le eno ali dve spomladi vsaj deloma preživelo. Ostala drevesca pa so običajno ponovno odgnala iz koreničnika. Prav zato jih je ob ograji več, ker smo jih namenoma puščali, če bi katero le preživelo. Skratka, davidovki se v našem podnebju ni najbolje pisalo. Les jeseni ni dovolj dozorel, zato je pozimi večinoma pomrznila. O cvetenju seveda takrat ni bilo govora. Po kakih desetih letih je vsaj ena rastlina ob ograji, tista najvišja, le zacvetela z nekaj socvetji. Njena socvetja so videti, kot da bi na rastlino obesili bel robček, zato drevo v angleščini zelo posrečeno imenujejo »handkerchief tree«. Bela lista, veliki viseči in manjši zgornji, sta v resnici zelena lista, preoblikovana v barvita ovršna lista, ki pokrivata majhne, rdečkasto vijolične cvetne glavice. Ob vse toplejših zimah davidije niso več pozeble in so po letu 2010 izredno hitro rasle v višino. Svoje največje višine še niso dosegle, saj lahko drevo zraste do 20 m visoko. A vsaj pozebejo ne več. Osrednje drevo v sistemu je leta 2014 povsem obglavil žled, a se je drevo razširilo v širino in se ponovno obraslo. Da smo obvarovali rastline pod njim, smo mu morali krošnjo precej dvigniti. Davidija je tako še ena izmed rastlin, ki je v luči podnebnih sprememb tudi pri nas postala povsem prezimno trdna. Tudi mlade rastline ne pozebejo več.

Davidijo je leta 1868 odkril francoski duhovnik, lazarist in naravoslovec Armand David (1826–1900), zato smo jo v slovenščini poimenovali kar davidija (Bavcon 2000). Prav omenjeni naravoslovec je tudi prvi opisal orjaško pando. Davidijo pa je leta 1871 prvi znanstveno opisal zdravnik in botanik Henri Ernest Baillon in jo poimenoval po odkritelju. Vrsta izvira iz osrednje in južne Kitajske. Gre za monotipičen rod, kar pomeni, da je to rod z eno samo vrsto. A v kulturo, v deželo hortikulture, Anglijo, je v resnici prišla šele leta 1901.

Tudi zgodba, ki jo je ohranil Royal Kew Gardens, je zelo zanimiva in poučna. Ohranjene primerke vrste Davidia involucrata so poslali v Kew, drevesničar Henry Veitch pa je izrazil zanimanje za pridobitev nekaj semen, iz katerih bi lahko vzgojil drevo. Leta 1899 je zato naročil mlademu botaniku Ernestu Wilsonu, ki se je izšolal v Kewu, naj odide na Kitajsko in najde drevo robček. To je predstavljalo izziv za 22-letnega Wilsona, ki še nikoli ni bil v tujini in ni znal niti besede kitajsko.

Le z ročno narisanim zemljevidom in nekaj pisnimi navodili se je Wilson odpravil v oddaljeno kitajsko regijo Yunnan iskat edini znani obstoječi primerek. Na poti je pobegnil lokalnim razbojnikom, preživel potencialno smrtonosno bolezen in se skoraj utopil, ko se je njegov čoln prevrnil v reki. Ko je končno našel lokacijo drevesa, je z grozo ugotovil, da je bilo opisano drevo posekano in uporabljeno za gradnjo hiše. Na srečo je našel še druge primerke in leta 1901 lahko poslal semena nazaj v Anglijo (Kew – podatki o vrsti Davidia involucrata). Volja in želja, pa seveda tudi malo sreče, marsikoga pripeljejo do odkritij. Tako je Wilson postal najbolj znan zbiralec rastlin svoje generacije, botaniki in vrtnarji pa ga pogosto imenujejo kar »kitajski« Wilson.

Zgodba o učinkovitem preživetju davidije pa ni edina. Marsikatera invazivna vrsta, kot je npr. Ailanthus altissima – pajesen oziroma božje drevo –, je v 19. stoletju povsod imela težave s pozebo in sušo, pa je danes najbolj invazivna vrsta. Dvesto let po pogozdovanju Krasa je prav omenjena vrsta postala invazivka na Krasu in po Evropi, ki je suša sploh ne prizadene. V najhujši vročini na Krasu še vedno ostaja zelena. Zato moramo biti danes pri vseh tujih vrstah previdni in jih nikakor ne saditi v naravo, pa čeprav so lahko tako lepe, kot je davidija.

Avtorja članka in fotografij: Jože Bavcon, Blanka Ravnjak, Botanični vrt UL BF

Reference:

Bavcon J. 2000. Botanični vrt v Ljubljani: »Vrt domovinske flore« = Botanical garden in Ljubljana: »Native Flora Garden«. Ljubljana: Kmečki glas. 111 str.

Kew – podatki o vrsti Davidia involucrata

Praprotnik N. 1994. Botanik Franc Hladnik (1773–1844): ob stopetdesetletnici smrti. Proteus, 57 (3): 94–99.

Praprotnik N. 2012. Botanik Franc Hladnik (1773–1844): ob stopetdesetletnici smrti = Botanist Franc Hladnik (1773–1844): on the 150th anniversary of his death. V: Bavcon J. (ur.), Praprotnik N. (ur.). Franc Hladnik – ustanovitelj Botaničnega vrta v Ljubljani = Franc Hladnik – founder of the Ljubljana Botanic Garden. Ljubljana: Botanični vrt, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta. Str. 133–139, 311–323.

Praprotnik N., Bavcon J. 2016. Andrej Fleischmann (1804–1867), vrtnar in vodja v Botaničnem vrtu v Ljubljani = Andrej Fleischmann (1804–1867), gardener and head of the Botanic Gardens in Ljubljana. Ljubljana: Botanični vrt Univerze = University Botanic Gardens. 455 str.