Trideset let Slovenske rastlinske genske banke

Na UL BF o rastlinskih genskih virih za odpornejše kmetijstvo in prehransko varnost

Rastlinski genski viri so temelj razvoja novih sort in pomemben del odgovora na izzive, ki jih kmetijstvu prinašajo podnebne spremembe. Kako zagotoviti njihovo varno ohranjanje in večjo uporabo v praksi, je bilo osrednje vprašanje jubilejnega posveta na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.

Dogodek je potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar, v imenu Ministrstva za kmetijstvo je zbrane nagovorila državna sekretarka Mojca Erjavec, v imenu vodstva UL BF pa prodekan prof. dr. Andrej Bončina.

Posvet je povezal raziskovalne, strokovne in izobraževalne ustanove ter odprl vprašanja sodelovanja s kmeti, žlahtnitelji in oblikovalci politik. Ob ohranjanju zbirk so udeleženci poudarili predvsem potrebo po boljšem poznavanju lastnosti shranjenega materiala in njegovem vključevanju v razvoj sort, prilagojenih spreminjajočim se pridelovalnim razmeram.

Trideset let ohranjanja rastlinske genske dediščine

Slovenska rastlinska genska banka je letos zaznamovala 30 let organiziranega nacionalnega ohranjanja rastlinskih genskih virov. Javna služba nalog rastlinske genske banke danes hrani in vzdržuje 5.576 vzorcev, pri njenem delu pa sodeluje pet ustanov, med njimi Biotehniška fakulteta UL.

Prispevek Zlate Luthar z Biotehniške fakultete UL, Jelke Šuštar Vozlič s Kmetijskega inštituta Slovenije, Andreje Čerenak z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije ter Metke Šiško s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru je osvetlil razvoj tega sistema. Začetki zbiranja rastlinskih genskih virov za potrebe žlahtnjenja pri nas segajo v leto 1922, nacionalni program pa je bil vzpostavljen leta 1996.

Pomen te dediščine za prihodnost kmetijstva je bil v ospredju tudi v prispevku Joži Cvelbar, Neli Sovinc in Polone Kolarek Novšek z Ministrstva za kmetijstvo. Obravnaval je vlogo rastlinskih genskih virov pri zagotavljanju prehranske varnosti ter potrebo po povezovanju njihovega ohranjanja z raziskavami, žlahtnjenjem in uporabo v pridelavi.

Del raznovrstnosti ostaja zunaj nacionalnih zbirk

Da je na področju ohranjanja še veliko dela, kažejo podatki o sadnih sortah. Valentina Usenik z Biotehniške fakultete UL je opozorila, da je v nacionalno zbirko vključenih le 25 odstotkov sort jablan in 15 odstotkov sort hrušk, ki so še prisotne v Sloveniji. Za druge sadne vrste primerljivih podatkov še nimamo, saj ustrezno proučevanje na terenu še ni bilo opravljeno.

Pomembni genski viri se ohranjajo tudi na kmetijah in pri zasebnih zbiralcih, vendar jim grozi izguba. Prispevek Gregorja Osterca z Biotehniške fakultete UL in Janka Verbiča s Kmetijskega inštituta Slovenije je opozoril na posledice opuščanja kmetovanja, odstranjevanja dreves in ekstremnih vremenskih dogodkov. Za ohranitev teh virov sta ključni strokovna in finančna podpora, zlasti majhnim hribovskim kmetijam, ter izobraževanje mladih prevzemnikov o oskrbi dreves in uporabi sadja.

Pozornost je treba nameniti tudi populacijam v naravi. Dea Baričevič z Biotehniške fakultete UL je poudarila potrebo po sistematičnem spremljanju samoniklih zdravilnih in aromatičnih rastlin ter ocenjevanju njihove ogroženosti. Takšni podatki omogočajo izbiro ustreznega načina ohranjanja in preprečevanje genske erozije oziroma izgubljanja genske raznovrstnosti.

Dodaten potencial predstavljajo divji sorodniki kmetijskih rastlin, ki lahko vsebujejo koristne lastnosti, ki jih pri gojenih rastlinah ne najdemo. Prispevek Jelke Šuštar Vozlič in Azre Šabič s Kmetijskega inštituta Slovenije je izpostavil, da Slovenija še nima njihovega uradnega seznama, zato sta potrebna usklajeno raziskovanje in strategija njihovega ohranjanja ter trajnostne rabe.

Varnejše zbirke in vračanje materiala slovenskega izvora

Za dolgoročno ohranjanje je pomembna tudi varnost zbirk. Jelka Šuštar Vozlič je opozorila, da je treba za najpomembnejše vzorce zagotoviti varnostne kopije na drugi lokaciji, s čimer bi zmanjšali tveganje izgube ob naravnih nesrečah ali tehničnih okvarah. Udeleženci so se seznanili tudi z delovanjem svetovne semenske banke na Svalbardu in češke rastlinske genske banke.

Nacionalne zbirke bi lahko dopolnili tudi z materialom slovenskega izvora, ki ga hranijo v tujini. Eva Plestenjak in Lovro Sinkovič s Kmetijskega inštituta Slovenije sta v prispevku o njegovem vračanju predstavila analizo mednarodnih podatkovnih baz, s katero so prepoznali 1.490 potencialnih vzorcev slovenskega izvora. Za nadaljnje postopke vračanja so jih izbrali 452, kar bo prispevalo k ohranjanju te dediščine in njeni dostopnosti za raziskave ter žlahtnjenje.

Ohranjeni viri morajo najti pot v pridelavo

Uporabno vrednost genskih zbirk so ponazorili primeri žlahtnjenja. Barbara Pipan s Kmetijskega inštituta Slovenije je na primeru navadnega fižola predstavila pot od izbire starševskih linij do razvoja novih sort. Pri tem so ključni dobro ohranjeni genski viri, katerih lastnosti so raziskane in ovrednotene.

Andreja Čerenak z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije je predstavila njihovo uporabo pri žlahtnjenju hmelja ter selekciji zdravilnih in aromatičnih rastlin. Hmeljna genska banka inštituta vključuje več kot 300 genskih virov, vseh 24 vpisanih sort pa vsebuje tudi del avtohtone dednine.

Potreba po večji uporabi ohranjenega materiala je povezovala tudi zaključke delavnice. Udeleženci so poudarili pomen tesnejšega sodelovanja med genskimi bankami, raziskovalci, žlahtnitelji, kmeti in kmetijsko svetovalno službo. Zavzeli so se za razvoj ohranjanja na kmetijah in v naravnem okolju, vključevanje zasebnih zbiralcev ter večjo uporabo lokalnih sort v kmetijski pridelavi.

Posvet se je zaključil z ogledom zbirke rastlinskih genskih virov zdravilnih in aromatičnih rastlin na poskusnem polju Biotehniške fakultete UL.