Raziskovalni programi

Skupina pod vodstvom prof. dr. Emila Erjavca združuje dvanajst agrarnih ekonomistov s štirih raziskovalnih institucij (7 raziskovalcev z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, 2 s Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, 2 s Kmetijskega inštituta Slovenije in 1 z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije). Skupina integrira znanja različnih znanstvenih disciplin s področja kmetijstva, ekologije, ekonomike in družboslovja in tvori nacionalno jedro raziskovanja aktualnih ekonomskih izzivov v kmetijstvu in upravljanju z naravnimi viri na mikro in makro ravni.

Program omogoča razvoj teoretičnih okvirjev in metodoloških orodij na številnih področjih: od ekonomike in operacijskih raziskav kmetijskih gospodarstev, proučevanja konkurenčnih vidikov agroživilske verige in drugih verig vrednosti, temelječih na kmetijski biomasi, do okoljske in ekološke ekonomike in posebej agrarne politike in politične ekonomije kmetijstva. Skupina je vodilna nacionalna skupina za spremljanje in preučevanje kmetijske politike. Nekatere ključne državne odločitve na področju kmetijstva v zadnjih 25 letih so bile tudi plod dela in raziskav članov skupine. Člani skupine svoje delo in izsledke redno predstavljajo državnim organom in nevladnim organizacijam, sodelujejo pa tudi v raziskavah za Evropsko komisijo, OECD, FAO in Evropski parlament. Skupina je na nekaterih področjih (sektorsko modeliranje, analize agrarne politike, razvoj podeželja in ekosistemske storitve) referenčna za ta del Evrope, kar se odraža v pogostih povabilih k sodelovanju pri EU projektih in tudi uspešnih pridobitvah in izvedbah projektov (12 projektov okvirnih programov EU po 2002).

Med odmevnejšimi objavami (raziskovalcev Biotehniške fakultete, vključenih v skupino) iz preteklih štirih let omenimo naslednje izsledke: o dejavnikih in diskurzih reform ter dometu disciplinarnega raziskovanja Skupne kmetijske politike Evropske unije (Erjavec in Lovec, 2017); o preferencah prebivalstva v zvezi z rekreacijo v urbanih gozdovih (Japelj in sod., 2016), o komplementarni socio-ekonomski in emergijski analizi različnih proizvodnih sistemov prireje mleka (Jaklič in sod., 2014);  o pričakovanjih deležnikov glede kmetijsko okoljskih ukrepov (Glumac in sod., 2017); o razvoju nove metode za presojo ukrepov kmetijske politike pri uresničevanju podnebnih ciljev (Erjavec in sod., 2017); o večkriterijskem odločitvenem matematičnem modelu v podporo odločanju na kmetijskem gospodarstvu (Žgajnar in Kavčič, 2016); o navideznosti ozelenitve Skupne kmetijske politike v letu 2013, ugotovljeni s pomočjo diskurzivne analize (Erjavec K. in Erjavec E., 2015); o regionalnih normalizacijskih dejavnikih LCA analize s pomočjo strojnega učenja (Slapnik in sod., 2015); o analizi dohodkovnega tveganja v kmetijstvu s pomočjo simulacijskega modela, ki temelji na podatkih kmetij vključenih v subvencijske vloge (Žgajnar, 2017).