Avtorstvo fotografije: A. Karamanlidis / MOm
Dr. Tomaž Skrbinšek, ki si deli prvo avtorstvo v članku z naslovom »Genetic and demographic history define a conservation strategy for earth’s most endangered pinniped, the Mediterranean monk seal Monachus monachus«, je o raziskavi povedal: »Globalna populacija sredozemskih medvedk je zelo majhna in razdrobljena v več majhnih (sub)populacij. Kljub varstvenim ukrepom je vrsta zelo ogrožena, učinkoviti varstveni ukrepi, temelječi na znanju, pa so ključni za njeno preživetje«. Raziskavo je vodilaZunanja povezava na grška nevladna organizacija MOm Odpira se v novem oknu (»The Hellenic Society for the Study and Protection of the Monk Seal«).
Avtohtoni sredozemski tjulenj, sredozemska medvedka, spada med najbolj ogrožene vrste morskih sesalcev. Večina preostalih osebkov živi v Sredozemlju, v več slabo raziskanih (sub)populacijah, še dve populaciji pa najdemo v severovzhodnem Atlantiku (Cabo Blanco v Mavretaniji in arhipelag Madeira). Največja populacija, ki je bila tudi predmet omenjene raziskave, živi v vzhodnem Sredozemlju in obsega 90 % vseh še živečih osebkov. Populacijo z različnimi ukrepi ščitijo od 90ih let 20. stoletja, kljub spodbudnim številkam v zadnjih letih in zmernem povečevanju populacije pa je njena prihodnost vse prej kot gotova. Raziskava je pokazala, da je genetska pestrost izjemno nizka in da je populacija razdrobljena v tri manjše subpopulacije z zelo nizko efektivno velikostjo populacije. Posledično lahko pričakujemo, da bo vrsta še naprej hitro izgubljala genetsko pestrost, naraščalo bo parjenje v sorodstvu in sposobnost populacije, da se prilagaja spremembam v okolju, bo postajala vse manjša.
Dr. Tomaž Skrbinšek je o raziskavi povedal: »Raziskovanje sredozemske medvedke je izjemno zahtevno. Vrsta je redka in razpršena po ogromnem prostoru, ob tem pa polega mladiče v podzemnih jamah ob morju, pogosto z vhodom pod vodno gladino. Genetske vzorce je zelo težko dobiti, tako da so grški kolegi potrebovali za zbiranje dovolj velikega števila vzorcev, ki so omogočili tako dobre rezultate, več kot 20 let.«.
Vzpodbuden rezultat raziskave je, da očitno prihaja med prej izoliranimi subpopulacijami v vzhodnem Sredozemlju do ponovnega stika in je videti, da varstveni ukrepi delujejo. To daje izhodišča za strategijo varstva v prihodnje, pa tudi zmeren optimizem glede prihodnosti vrste. Dr. Tomaž Skrbinšek je pojasnjuje: »Naši rezultati jasno kažejo prednostne naloge za ohranitev sredozemske medvedke in nujnost takojšnjega ukrepanja z jasno strategijo ohranjanja vrste. Poznavanje biologije vrste in populacij, ki jih želimo varovati, je ključno za oblikovanje takšnih strategij, posplošene predpostavke in pavšalen prenos ukrepov z drugih vrst pa lahko pripelje do napak, ki utegnejo pri vrstah »na robu« povzročiti hude posledice. Prav zato smo v članku podali tudi konkretna priporočila, za katera upamo, da bodo povečala možnosti za preživetje sredozemske medvedke, ene izmed najbolj karizmatičnih živali Sredozemskega morja.«
Znanstveni članek je dostopen na Zunanja povezava na povezavi Odpira se v novem oknu:
Karamanlidis, A.A., Skrbinšek, T., Amato, G., Stronen, A.V. et al. Genetic and demographic history define a conservation strategy for earth’s most endangered pinniped, the Mediterranean monk seal Monachus monachus. Sci Rep 11, 373 (2021). https://doi.org/10.1038/s41598-020-79712-1