Paša čebel v gozdu

 
Eucallipterus tiliae (Linnaeus 1758), Aphididae, Ljubljana, 13.6.2015 (foto: M. Jurc) 

Slovenija je poznana po svoji rastlinski pestrosti, zaradi česar lahko čebelarji izkoriščajo različne čebelje paše in pridobivajo vrstni med. Vrste medu so poimenovane po rastlinah, na katerih čebele nabirajo medičino ali mano. Vrstna pestrost medu je v Sloveniji posebnost, ki jo je potrebno ohranjati in čebelarje spodbujati in usmerjati k pridelavi vrstnega medu, saj vrstna pestrost pomeni prednost pri trženju medu in tako povečuje konkurenčnost slovenskega čebelarstva. Vsaka vrsta medu ima zanjo značilne fizikalno-kemijske, mikroskopske in senzorične lastnosti. Lastnosti vsake vrste medu so tako odvisne od tega, kje čebele nabirajo osnovno surovino in od povzročiteljev medenja.

Gozdovi pokrivajo več kot 60% površne Slovenije in so izredno pomemben vir različnih vrst medu. Podatki kažejo, da v naših gozdovih najdemo 109 medečih lesnatih rastlin, na katerih se prehranjujejo predstavniki vsaj desetih družin sesajočih žuželk iz skupine Hemiptera (enakokrilci ali kljunate žuželke). Prof. dr. Maja Jurc je povedala: »O vrstni sestavi sesajočih žuželk lesnatih rastlin, ki proizvajajo mano, je pri nas znanega le malo in zato se na gozdarskem oddelku ukvarjamo tudi s to vsebino. Najpomembnejše sesajoče žuželke, ki se pojavljajo na lesnatih rastlinah v naših gozdovih in proizvajao mano so Physokermes piceae na navadni smreki, Cinara confinis na jelki, Myzocallis coryli na leski, Drepanosiphum aceris ter Eriosoma lanigerum na javoru, Chaitophorus leucomelasna jagnjedu, Eucallipterus tiliae na lipi in druge.«

Prof. dr. Maja Jurc je izpostavila: »Raziskovalci gozdnega medenja ugotavljamo, da se v Sloveniji pojavljajo tudi nekatere invazivne tujerodne vrste žuželk, ki proizvajajo obilico mane, kot je npr. polifagen medeči škržatek, Metcalfa pruinosa, ali nekateri kaparji, ki lahko poleg že znanih medečih žuželk pomenijo novo pašo za čebele. Pomembna je tudi ugotovitev širjenja tujerodne invazivne harlekinske  (pisane) polonice (Harmonia axyridis), ki lahko negativno učinkuje na proizvajane mane pri nas.«

Slovenski gozdni med je še posebej cenjen in v tujini dosega najvišje cene, ker je skladno z Zakonom o gozdovih iz leta 1993 v gozdovih prepovedana uporaba fitofarmacevtskih sredstev, zato je slovenski gozdni med povsem naraven. 

Slovenske iglavce še vedno najbolj ogrožajo prav podlubniki - Prihodnji slovenski gozd bo bolj odporen 

 
Osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus) (foto: M. Jurc)

Podnebne spremembe vse močneje vplivajo na gozdove. Gozdarska stroka je začela opozarjati na stopnjevanje pogostosti in jakosti vremenskih ekstremnih dogodkov v gozdovih že v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Med drugimi aktivnostmi smo leta 2007 na Biotehniški fakulteti organizirali mednarodno posvetovanje “Podnebne spremembe – vpliv na gozd in gozdarstvo”, rezultate smo strnili v zborniku (Studia Forestalia Slovenica, 130, 491 str.). Leta 2008 je vlada RS je sprejela Strategije prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam in leta 2010 je bil sprejet Akcijski načrt prilagajanja kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam v katerem so predvideni ukrepi za prilagajanje in blaženje vplivov podnebnih sprememb. Ne glede na znanje in priprave na ekstremne vremenske dogodke, so ekološke in ekonomske posledice katastrofalnega žledoloma 2014 in ekstremnih vremenskih dogodkov v naslednjih letih zaradi namnožitve podlubnikov še vedno velike. Kje je vzrok? 

V zadnjem desetletju podlubniki vse pogosteje poškodujejo iglaste gozdove v Evropi in zato izvajajo obsežne sanitarne sečnje predvsem navadne smreke (Picea abies). Vzroki namnožitve podlubnikov so: podnebne spremembe, ki slabijo odpornost drevja; z otoplitvijo se poveča število letnih generacij podlubnikov in njihovo preživetje, kar povzroča eksponencialno povečanje velikosti njihovih populacij in večje škode; prevladovanje monokultur alohtone smreke v nižinah ter nezadostna povezanost upravljanja in izkoriščanja gozdov ter izredno razdrobljena lastniška struktura gozdov, kar se odraža v težavah pri izvajanju vseh zahtevnih in dragih ukrepov integralnega varstva gozda (IVG).

V Evropi in pri nas sta na navadni smreki najpogostejša osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus), ki naseljuje debelolubne dele starejših dreves ter šesterozobi smrekov lubadar (Pityogenes chalcographus) na tankolubnih delih dreves. I. typographus ima velik ekološki pomen, je primarni saproksil, ki sproži dekompozicijo lesa in je pomemben v krogotoku hranil v gozdu. Iz antropocentričnega vidika je škodljiva vrsta, ki razvrednoti napaden les.

 
Posledice ujme na Jelovici, 29.6.2006, sanitarna sečnja (foto: M. Jurc) 

Gradacije I. typographus so kompleksen problem, ki je povezan s celotno gozdno-lesno verigo, od načrtovanja, gojenja in varstva gozda, do izvajanja dela v gozdu, uspešnosti plasiranja lesnih sortimentov na trg, zakonodaje, lastniške strukture posesti in ne nazadnje političnih odločitev. V razmerah obsežnih gradacij podlubnikov je potrebno sočasno izvajati vse predpisane ukrepe varstva gozda. V primerih velikih gradacij so opisani ukrepi težko izvedljivi zaradi organizacije gozdnih del pri nas, razdrobljene lastniške strukture parcel, izredno dragih ukrepov sanacije in varstva gozda, nizkih cen pridobljenih sortimentov in skromno razvite lesne industrije pri nas. 

Prof. dr. Maja Jurc je predstavitev zaključila: »V modelu sonaravnega in multifunkcionalnega gospodarjenja z gozdom je posebej pomembna dolgoročna preventivna strategija vzpostavitve stabilnega in odpornega gozda prihodnosti. To je model, ki ga v Sloveniji razvija že nekaj generacij gozdarskih strokovnjakov in je kot optimalen sprejet v številnih srednjeevropskih državah. Ponovno se kaže kot ustrezen: smreka na nenaravnih rastiščih je ekološko nestabilna in občutljiva na številne motnje. Zato bo v prihodnosti v nižinah prisotna kot redka primes v mešanih sestojih z avtohtonimi listavci.«