Fotografija: ZRC SAZU

Okoljska DNK je nabor DNK organizmov v okolju, ki jo lahko preučujemo, ne da bi nabirali vsak organizem posebej. Z analizami okoljske DNK odgovarjamo na celo vrsto znanstvenih vprašanj. Ugotavljamo lahko na primer biotsko raznovrstnost, prisotnost škodljivih ali invazivnih vrst, razširjenost različnih skupin organizmov, od členonožcev in rastlin, do gliv, bakterij in arhej. Okoljska DNK je v zadnjih letih tako postala eno izmed priljubljenih orodij biologov. Znanstveniki okoljsko DNK preučujejo v različnih okoljih, v vodi, prsti, permafrostu in v primeru zbiranja DNK iz zraka je prav vzorčenje tisto, ki pogosto predstavlja največji izziv.
V okviru znanstvenega dela so raziskovalke in raziskovalci v naravi nabrali 25 pajčjih mrež in s pomočjo visokozmogljivega sekvenciranja pomnožkov taksonomskih označevalcev ugotovili, katerim organizmom pripada DNK na njih. Izr. prof. dr. Cene Gostinčar je pojasnil znanstvene ugotovitve raziskave: »Rezultati metaanalize okoljske DNK kažejo, da na pajčjih mrežah lahko učinkovito izsledimo DNK bakterij, gliv in tudi živali. Posebej nas je presenetila raznolikost organizmov, ki smo jih zaznali na relativno majhnem številu mrež. Našli smo kar 50 redov živali, več kot 100 redov gliv in več kot 30 bakterijskih debel.«

Pajčje mreže so tuji raziskovalci v preteklosti že uporabili za pridobivanje DNK pajkov in njihovega plena. »Vendar menimo, da uporabnost okoljske DNK s pajčjih mrež daleč presega preprosto identifikacijo pajkov in njihovega plena,«  pravi dr. Matjaž Gregorič z Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), prvi avtor študije. 

Na podlagi rezultatov raziskave so znanstveniki zaključili, da bi pajčje mreže lahko postale biofiltri nove generacije za usmerjeno in splošno spremljanje vseh vrst organizmov, od členonožcev, kotačnikov in gliv, do bakterij, rastlin in morda celo virusov. Izr. prof. dr. Cene Gostinčar je pojasnil: »Naša raziskava je prvi korak k uporabi okoljske DNK s pajčjih mrež. Pokazali smo izjemen potencial tega pristopa in prepričani smo, da bodo prihodnje raziskave ta potencial izkoristile za številne namene, od spremljanja biotske raznovrstnosti, sledenja invazivnim in škodljivim vrstam, ocenjevanja prehrane živali, pridobivanja podatkov o podnebnih spremembah, do študij o razširjenosti in nišah členonožcev, rastlin, gliv in bakterij.«
 

Članek z naslovom »Spider webs as eDNA samplers: Biodiversity assessment across the tree of life«je dostopen na povezavi https://doi.org/10.1111/1755-0998.13629.

Za več informacij o raziskavi kontaktirajte izr. prof. dr. Ceneta Gostinčarja, E:  ali prvega avtorja dr. Matjaža Gregoriča, E:  .