Odločtev sodelovati ali ne pri izgradnji plavajočega biofilma ima lahko dramatične posledice. Bakterije, ki sodelujejo pri izgradnji preživijo, ostale potonejo na dno in propadejo.

Raziskovalke in raziskovalci so v sklopu večje raziskave odnosov med bakterijami raziskali, kako iz prosto gibajoče bakterije nastane strukturirana, povezana skupnost bakterij. Raziskava je potekala na treh nivojih, na nivoju merjenja viskoelastičnih lastnosti peliklov, spremljanju morfologije bakterij ter na nivoju posameznih zunajceličnih makromolekularnih komponent, ki vplivajo na nastanek plavajočega biofilma.
Prva avtorica Mojca Krajnc je o raziskavi povedala: »Sistematičnih raziskav razvoja biofilmov, ki bi spremljale celoten življenjski cikel od nastanka prek dozorevanja do propada biofilma, kot odgovor na spremembe v okolju ni. V raziskavi smo s kombinacijo interfazne reologije in 3D fluorescenčne konfokalne laserske mikroskopije spremljali razvoj posameznih bakterijskih celic »in situ« v realnem času, kar je unikaten pristop pri proučevanju biofilmov.«
Prof. dr. David Stopar je pojasnil: »Z raziskavo mehanskih odnosov med sosednjimi bakterijskimi celicami smo želeli pojasniti, kdaj bakterije začnejo tvoriti mehanske povezave, kako močne so povezave med bakterijskimi celicami, katere komponente jih omogočajo in kako tekom dozorevanja pelikla viskoelastične lastnosti korelirajo z morfologijo posameznih celic, njihovo živostjo in lokacijo.«

Rezultati kažejo, da je formiranje biofilma na vodni površini skupinski podvig populacije celic. Bakterije, ki se za to ne odločijo propadejo. Kot najpomembnejši rezultat te študije so raziskovalke in raziskovalci izpostavili, da tvorbe plavajočega biofilma na interfazi voda-zrak ni mogoče preučevati ločeno od preostalega dogajanja v sistemu v katerem bakterije rastejo.

Rezultati te študije so pomembni za razumevanje mehanskih lastnosti bakterijskih populacij, kar je ključno pri kontroli rasti bakterij v biotehnoloških procesih.