Poleti 2020 je Evropska komisija povabila evropske raziskovalce, da predložijo znanstveno podprta priporočila o tem, kako bi lahko izboljšali uspešnost Skupne kmetijske politike (SKP) na področju varstva narave. Temu vabilu je sledil prostovoljen in neodvisen proces, ki so ga koordinirale tri vodilne nemške raziskovalne organizacije (Nemški center za integrativne raziskave na področju biodiverzitete (iDiv), Helmholtzov center za okoljske raziskave (UFZ) in Univerza v Rostocku). Pobudi se je pridružilo več evropskih inštitutov in univerz, med katerimi je bila tudi Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, kjer sta delo koordinirali asist. dr. Tanja Šumrada in Ilona Rac.
Asist. dr. Tanja Šumrada s Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo Oddelka za zootehniko je o projektu povedala: »Biotska pestrost se v evropskih kmetijskih ekosistemih še vedno hitro zmanjšuje, reševanje tega problema pa je zelo zahtevno, zato se morajo rezultati raziskav čim hitreje prelivati v prakso. Ta edinstvena mednarodna pobuda, ki je nastala na povabilo Evropske komisije, je združila več kot 300 znanstvenikov in drugih strokovnjakov s področij ekologije, kmetijskih ved, agrarne ekonomike in družbenih ved. Organizirali smo 13 nacionalnih delavnic in spletno posvetovanje, ki je potekalo med letoma 2020 in 2021.«
Z letnimi izdatki v višini okrog 55 milijard evrov, kar predstavlja približno 31 % celotnega proračuna Evropske unije za obdobje 2021–2027, je lahko Skupna kmetijska politika (SKP) ključen instrument za zaustavitev izgube biotske pestrosti v Evropski uniji . SKP že vsebuje tri ključne ukrepe, namenjene varstvu okolja in narave, in sicer obvezne standarde po sistemu Navzkrižne skladnosti za vse kmete, ki želijo prejemati podpore SKP, kmetijsko-okoljsko-podnebne ukrepe, ki so za kmete prostovoljni, in leta 2014 uvedene ukrepe »ozelenitve« za izboljšanje okoljskih učinkov neposrednih plačil. Kljub tem ukrepom pa se biotska pestrost v kmetijskih ekosistemih še vedno zmanjšuje.
Rezultate posvetov je koordinacijska skupina raziskovalcev, ki je delovala pod vodstvom dr. Guya Pe'era iz iDiv in UFZ, strnila v šest ključnih priporočil za zasnovo prihodnje SKP:
- ohranjati in obnoviti je treba krajinske značilnosti in ekstenzivne travnike,
- spodbujati je treba raznolikost in večfunkcionalnost, kar lahko poteka na primer s plačili, ki so sorazmerna okoljskim koristim, in s povezovanjem ukrepov, ki skupaj dosegajo več okoljskih ciljev,
- izboljšati je treba prostorsko načrtovanje in ciljnost ukrepanja, saj morajo ukrepi dosegati učinke tako na ravni kmetije kot tudi na ravni celotne krajine,
- podpira naj se skupno delovanje kmetov in usklajeno izvajanje SKP, s čimer se lahko okrepi sodelovanje med kmeti in pokrije večja območja,
- kjer je to smotrno, je treba uveljaviti rezultatske sheme, pri katerih je plačilo neposredno vezano na dosežen naravovarstveni rezultat, namesto upravljavskih shem, kjer se kmetom predpisuje določene kmetijske prakse, saj slednje pogosto onemogočajo prilagajanje lokalnim razmeram,
- spodbuditi je treba ciljni prenos znanja v kmetijstvu in sodelovanje med ključnim akterji, s čimer se lahko izboljša izvajanje obveznih ukrepov in sprejemanje prostovoljnih.
Avtorji so poseben poudarek namenili tudi novemu instrumentu SKP, ki se imenuje Shema za okolje in podnebje (SOPO). SOPO bi namreč lahko skoraj podvojil proračun, ki je trenutno na voljo za naravovarstvene in okoljske ukrepe. Ilona Rac s Katedre za agrarno ekonomiko, politiko in pravo Oddelka za zootehniko pa opozarja, da uspešnost nove sheme še ni zagotovljena: »Shema za okolje in podnebje vključuje enoletne in prostovoljne ukrepe za kmete, ki lahko s svojo fleksibilnostjo močno izboljšajo učinke SKP na področju ohranjanje biodiverzitete. Ključno vprašanje pa je, ali bodo države članice, tudi Slovenija, pri njihovi zasnovi pokazale voljo do resničnih sprememb. Obstaja namreč nevarnost, da bo velik del teh sredstev v državah porabljen za ohranjanje obstoječe porazdelitve podpor brez večje okoljske ambicioznosti. Kljub ali pa prav zaradi negotovih razmer na trgu, ki so med drugim posledica ukrajinske krize, je namreč t.i. zeleni prehod v kmetijstvu nujen, saj brez stabilnih in odpornih ekosistemov tvegamo nastanek še večje nestabilnosti sistema in izpadov pridelkov v prihodnosti.«
Namen prispevka je odločevalcem na koncizen način predstaviti, kako lahko takšne spremembe in večjo ambicioznost dosežejo. Asist. dr. Tanja Šumrada pojasnjuje: »Kaj bi bilo treba narediti, je za evropske kmetijske ekosisteme že razmeroma dobro raziskano. Ključno je, da z ustrezno kombinacijo obveznih standardov in prostovoljnih ukrepov na ravni krajine in kmetij ohranimo ali (kjer je potrebno) obnovimo vsaj minimalen delež krajinskih značilnosti, kot so mejice in manjša vodna telesa, nič ali malo gnojenih in pozno košenih travnikov ter na njivskih površinah različnih oblik prahe. Ta delež naj bi glede na ekološke raziskave obsegal vsaj nekje 15 do 20 % površin. Gre za minimum, ki omogoča tudi stabilno zagotavljanje ekosistemskih storitev, kot so opraševanje, preprečevanje erozije ter čistilna sposobnost tal in voda.«
Slovenija in druge države članice EU so v zadnjih mesecih Evropski komisiji oddale svoje predloge nacionalnih strateških načrtov kmetijske politike, ki vključujejo potrebe, cilje in ukrepe politike za programsko obdobje 2023–2027. Trenutno z Evropsko komisijo potekajo pogajanja o vsebini in predvsem izboljšanju ambicioznosti teh načrtov, brez katere bi lahko aktualna sprememba kmetijske politike postala izgubljena priložnost za nujne spremembe.
Povezava do prispevka:
Pe’er, G., J.A. Finn, M. Díaz, M. Birkenstock, S. Lakner, N. Röder, Y. Kazakova, T. Šumrada, P. Bezák, E.D. Concepción, J. Dänhardt, M.B. Morales, I. Rac, J. Špulerová, S. Schindler, M. Stavrnides, S. Targetti, D. Viaggi, I.N. Vogiatzakis, H. Guyomard (2022): How can the European Common Agricultural Policy help halt biodiversity loss? Recommendations by over 300 experts. Conservation Letters. DOI: 10.1111/conl.12901