Na žalni seji so se spominu na zaslužnega profesorja dr. Janeza Hribarja z minuto molka poklonile sodelavke in sodelavci ter družina.

Najprej je zbrane nagovorila prof. dr. Lea Demšar, prodekanja za živilstvo, ki je predstavila njegovo življenjsko pot na fakulteti, vse od diplome, s katero se je vključil v mednarodni projekt, do zaposlitve na oddelku in pridobitve naziva profesor, njegovo pedagoško delo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Fakulteti za biostistemske vede Univerze v Mariboru in drugih fakultetah v tujini ter raziskovalno delo, ki se kaže v več kot 80 znanstvenih člankih. Prof. dr. Lea Demšar pa je posebej izpostavila njegovo človeško plat: »Prof. dr. Janez Hribar je na svojevrsten način vplival na vse nas na Oddelku za živilstvo. Za študente in za vsakega izmed nas si je znal vzeti čas, nas poslušati in kadar je bilo potrebno dati tudi kakšen nasvet. Vsak od nas je tako dobil del njegove mogočnosti, neverjetne energije s katero je prehodil svojo bogato in zanimivo pot.« Zaključila je z besedami, da bo v spominu vedno ostal njegov jasen pogled, da je potrebno odpreti srce in z optimizmom gledati v prihodnost.  

Sledil je nagovor prof. dr. Nataše Poklar Ulrih, dekanje Biotehniške fakultete, ki je z prof. dr. Janezom Hribarjem tesno sodelovala na Oddelku za živilstvo. Posebej se je dotaknila njegovih nagrad, ki jih je prejel tudi kot uveljavljen strokovnjak v mednarodnem prostoru: »Prof. dr. Janez Hribar je bil spoštovan v strokovnih krogih doma in v tujini. Za opravljeno delo je prejel številna priznanja in nagrade, Zlato plaketo Univerze v Ljubljani, Jesenkovo nagrado za življenjsko delo, nagrado Nemškega združenja proizvajalcev sadnih sokov, Kip sejalca za dolgoletno sodelovanje s Pomurskim sejmom, Priznanje za sodelovanje z Univerzo v Zagrebu, Univerzo v Osijeku, Univerzo v Banja Luki in mnoge druge.« Posebej je opozorila, da se je prof. dr. Janez Hribar rodil istega leta kot je bila ustanovljena Biotehniška fakulteta in je okrogle jubileje praznoval ista leta kot fakulteta. Tudi prof. dr. Nataše Poklar Ulrih ga je izpostavila kot izjemnega človeka: »Prvič sva se srečala leta 2000, ko je bil prodekan Oddelka za živilstvo. V dvajsetih letih sva zgradila odnos poln spoštovanja in zaupanja. Profesorja sem poznala kot osebo, ki zna prisluhniti, ki si zna tudi v naglici življenja vzeti čas in težave reševati spotoma. Profesorjev optimizem in pripravljenost na nove izzive so nas vedno navdihovali.« Zaključila je z besedami, da so njegovi dosežki vidni na vsakem koraku, zato ni naključje, da se od njega poslavljamo v predavalnici, ki nosi njegovo ime. 

Prof. dr. Emil Erjavec, predsednik Upravnega odbora Univerze v Ljubljani, se je dotaknil njihovega dela in dosežkov pri upravljanju Biotehniške fakultete in Univerze v Ljubljani. Najprej se je dotaknil dela na Univerzi v Ljubljani, kjer je bil prof. dr. Janez Hribar med leti 2005 in 2017 član Upravnega odbora Univerze v Ljubljani, od tega dva mandata tudi njen predsednik. To je obdobje, ki ga je po vstopu v Evropsko unijo in s tem povezanimi pozitivnimi spremembami, zaznamovala gospodarska kriza in posledično zmanjšanje sredstev za univerzitetno dejavnost in pričetek reševanja prostorskih izzivov razvoja univerze. Prof. dr. Emil Erjavec je izpostavil: »Sodelavci se ga spominjajo po jasnih načelih, zavzetosti in človeški odprtosti, ki ga je naredila tudi za enega najbolj prepoznavnih osebnosti internega univerzitetnega sveta.«
Delovanje prof. dr. Janeza Hribarja na Biotehniški fakulteti pa je opisal z besedami: »Več kot tri desetletja je deloval na raznih oddelčnih in fakultetnih ravneh. Po osamosvojitvi je bil skoraj celotno obdobje do upokojitve član senata Biotehniške fakultete in bil edini v letih 1992-1994 in 2006-2008 tudi dvakrat dekan fakultete. Prvi njegov mandat je zaznamovala konsolidacija univerze po osamosvojitvi in prehod na zahteve odličnosti pri raziskovanju, drugi mandat pa pričetek izvedbe bolonjske prenove študijskih programov in izgradnja dekanata, proces, ki ga je kot nenapisani talent za tovrstno delo z veseljem usmerjal in vodil.« Svoj govor pa je zaključil z besedami: »Hvaležen sem mu za vse besede, informacije in podporo. So bila obdobja, ko nisva bila enakih misli, predvsem, če sem se dotaknil njegovih ozkih interesnih sfer, a sva se vedno vrnila na raven prijateljstva in vzajemnega spoštovanja. Izjemno cenim njegovo podporo, ki mi jo je dal v najtežjem obdobju zame, ko je v času mojega dekanovanja na njemu lasten način in inteligenco sprejel in podprl, da so nekateri postopki in procesi, bili pač narobe, in da ni več poti nazaj, in da moramo delati tako kot je prav in nič drugače.«

Delovanje prof. dr. Janeza Hribarja v okviru Katedre za tehnologije rastlinskih živil in vino pa je predstavil prof. dr. Rajko Vidrih, ki je opozoril, da je bil mentor številnim študentom na prvi, drugi in tretji stopnji študija, mnogi med njimi so za svoja dela prejeli tudi Prešernove in druge nagrade. Prof. dr. Rajko Vidrih pa je povedal: »Najbolj pa se ga bomo spominjali njegove ljubezni do gradbeništva, ki je bila zelo dobrodošla v času gradnje prizidka dekanata in obnove prostorov Oddelka za živilstvo. Vedno je govoril, da malta lepo diši. Najbolj pa se bomo prof. dr. Janeza Hribarja spomnili po njegovem odnosu do nas, sodelavcev. Vedno si je znal vzeti čas in je z nami reševal tudi druge ne samo strokovne izzive. Vesel sem, da sem lahko z njim delal toliko časa, spoznala sva se že v času mojega študija in takrat si niti predstavljal nisem, da bova tako tesna sodelavca.« Na koncu se je v imenu vseh sodelavcev na katedri poslovil od njega in se mu zahvalil za njegovo dediščino.

Prisotni so se po koncu žalne seje izrekli sožalje svojcem, posebej hčerki Piki in se vpisali v žalno knjigo.