izr član Boris Sket
Vir: Arhiv SAZU


Nekdanji sodelavci si ga bomo zapomnili kot vsestranskega naravoslovca s širokim znanjem tako botanike in zoologije kot tudi ekologije in biogeografije. Njegova največja raziskovalna strast je bilo podzemno živalstvo. Proučeval je tako jamsko kot intersticialno favno, s poudarkom na domačem Dinarskem krasu. S proučevanjem podzemnega sveta Dinarskega krasa je začel že v petdesetih letih preteklega stoletja, ko je jame obiskoval še s kolesom. Sodil je med pionirske raziskovalce jam, ki so z improvizirano opremo opravili prve potope v podzemne vode in po lestvicah lezli v brezna, vse z namenom, da bi prišli do težko dostopnih živali. Iz radovednosti, »firbca« kot je sam rekel, kaj neki tam spodaj živi, je pridobil izjemno široko taksonomsko znanje. Ukvarjal se je s spužvami, ožigalkarji, polži in školjkami, pijavkami, številnimi skupinami rakov in nenazadnje z ribami in človeško ribico, spodbudil pa je tudi raziskave jamske bakterijske flore.

Inventarizacija podzemne favne je sicer predstavljala pomembno stopnico v raziskavah podzemlja, vendar– za razliko od številnih takratnih raziskovalcev po Evropi – ni ostal pri tem. Organizme je skušal razumeti tako v ekološkem, kot prostorsko-časovnem oziru. Zelo pomembne so njegove raziskave ekologije Postojnsko-Planinskega jamskega sistema, na katerem je med drugim raziskoval, kako se vplivi s površja po ponikalnici širijo v podzemlje, kako onesnažila omogočajo vdor površinskih tekmecev v podzemlje in kako ti prišleki ogrožajo podzemno favno. Enako pomembne so njegove raziskave anhihalinih (somornih) jam vzdolž jadranske obale, kjer je pokazal, da razslojevanje vode spodbuja segregacijo vrst znotraj na videz enotnega prostora. Zelo zgodaj se je zavedel pomena naravoslovnih zbirk in skrbnega vodenja podatkov o razširjenosti vrst. Prve zapise o najdbah so vodili na karticah, ki so bile nekakšen analogen predhodnik današnje sodobne, interelacijske digitalne zbirke SubBioDB. Podatki o razširjenosti vrst so bili izhodišče za razumevanje biogeografskih vzorcev razširjenosti na Dinarskem krasu in osnova za vse predloge varstva podzemne favne. V devetdesetih je pozorno spremljal takratne raziskovalne trende na področju biodiverzitetnih raziskav in spodbudil nastanek molekularnega laboratorija, ki ga je vzpostavil in vodil takrat še asistent Peter Trontelj. Molekularne študije so ob prelomu tisočletja naredile slovensko speleobiologijo svetovno prepoznavno, raziskave pa so umestile tudi v čas. Njegov raziskovalni opus obsega več kot 300 znanstvenih del. Po njem so poimenovali Borisov rov v Najdeni jami, ki ga je odkril 1950, ter več vrst organizmov. Leta 2003 je prejel Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke.

Prof. Sket je bil član več uredniških odborov in sourednik mednarodnih revij, med drugimi revij Subterranean Biology in Zootaxa, ter domače knjige Živalstvo Slovenje. Služil je tudi kot predsednik Mednarodnega društva za speleobiologijo, ki mu je izreklo častno članstvo. Prof. Sket je bil dekan Biotehniške fakultete od 1985 do 1987, dvakrat tudi prodekan in v obdobju 1989- 1991 rektor Univerze v Ljubljani. Leta 2017 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svojo besedo za naravo in našo podzemno dediščini je še letos zastavil v dnevnih občilih in reviji naravoslovcev, Proteusu. Naj ta odzvanja še naprej.

Sodelavci Katedre za zoologijo in Oddelka za biologijo