S prostorskimi podatki in pri analizi prostorskega gibanja kopenskih sesalcev so sodelovali tudi raziskovalci in strokovnjaki iz Slovenije, doc. dr. Hubert Potočnik s Katedre za ekologijo in varstvo okolja Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, doc. dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in IZW -  Leibniz Institute for Zoo and Wildlife Research, Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije in prof. dr. Boštjan Pokorny s Fakultete za varstvo okolja, Gozdarskega inštituta Slovenije ter Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem. Dr. Hubert Potočnik je o tem povedal: »Poleg specifičnega znanja o prostorskem vedenju sesalcev smo prispevali tudi dragocene podatke o premikih nekaterih vrst zveri. Med njimi so bili zelo dragoceni izvorni podatki o premikih evrazijskega šakala, saj so bili za namen te kompleksne študije podatki za to vrsto dostopni le v Sloveniji.« Za opravljene analize je bilo ključno tudi vključitev primerjalnih podatkov iz območji z manjšimi vplivi ljudi. K temu so prispevali raziskovalci iz Oddelka za gozdarstvo, ki so z visokoresolucijskimi telemetričnimi ovratnicami spremljali gibanje gepardov v Namibiji, drugi najmanj poseljeni državi na svetu.

 
Raziskovalci Biotehniške fakultete smo k raziskavi prispevali tudi s podatki o gibanju gepardov, najhitrejšega med kopenskimi sesalci.

Znanstveni članek je nastal v soavtorstvu 175 raziskovalk in raziskovalcev, ki so analizirali prostorske podatke o prostoživečih kopenskih sesalcih. Z napravami GPS so zbrali podatke o gibanju 43 vrst z vsega sveta. Skupno je bilo v raziskavo vključenih več kot 2.300 osebkov: od slonov in žiraf do medvedov in jelenov. Raziskovalci so primerjali prostorske premike živali v času spomladanske zapore javnega življenja, od januarja do sredine maja 2020, z gibanjem istih osebkov v enakem obdobju leto prej. »Opazili smo, da so v obdobju spomladanske popolne zapore javnega življenja živali prehodile do 73 odstotkov daljše razdalje kot leto prej, ko zapor ni bilo. Zaznali smo tudi, da so se živali v povprečju pojavljale 36 odstotkov bližje cestam. Verjetno zato, ker je bilo manj prometa,« je dejala dr. Marlee Tucker, vodja študije.

Med zaporami javnega življenja je bilo zunaj manj ljudi in s tem manj motenj, kar je omogočilo boljšo povezljivost prostora in premike živali na daljše razdalje. »Nasprotno smo v območjih z manj strogimi omejitvam opazili, da so živali premagovale krajše razdalje. To je lahko povezano z dejstvom, da so bili ljudje v obdobju veljavnosti ukrepov tam dejansko bolj pogosto v naravi kot pred epidemijo covid-19,« pa pravi dr. Thomas Mueller iz Centra za raziskave biotske raznovrstnosti in podnebja Senckenberg ter Univerze Goethe v Frankfurtu (Nemčija), ki je skupaj z vodjo raziskave zasnoval študijo.

Drastične omejitve javnega življenja so bile edinstvena priložnost za preučevanje učinkov nenadne spremembe človekove aktivnosti na prostoživeče živali in njihovo vedenje. »Naša raziskava je pokazala, da se lahko živali hitro in močno odzovejo na spremembe v človekovem vedenju. To daje upanje za prihodnost, saj pomeni, da bi nekatere spremembe našega vedenja in navad lahko pozitivno vplivale na prostoživeče živali,« je optimistična dr. Marlee Tucker, vodja študije. Dr. Boštjan Pokorny ob tem dodaja: »Drastično zmanjšanje antropogenih motenj, ki se je zgodilo v začetnem obdobju pandemije covid-19, je omogočilo neposredno prepoznavanje učinkov in posledic človekovega vpliva na prostoživeče živali; pa ne le na prostorske premike, tudi na zmanjšanje povoza divjadi. Sistematičen monitoring in raziskave ter zelo kakovostni podatki, ki jih imamo pri nas, so skupaj z zelo dobro vpetostjo slovenskih raziskovalcev v mednarodne mreže omogočili, da je bila v to globalno raziskavo vključena tudi Slovenija«. 

Vloga raziskovalcev Biotehniške fakultete o prostorskih premikih prostoživečih kopenskih sesalcev

Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani potekajo raziskave velikih zveri, kopitarjev in drugih prostoživečih kopenskih sesalcev že več kot tri desetletja. Znanje in izkušnje s terena ter bogata zbirka podatkov je pomembna zakladnica znanja, zato se raziskovalne skupine, ki delujejo v okviru Oddelka za biologijo in Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire uvrščajo med najboljše na svetu. Doc. dr. Hubert Potočnik, ki je sodeloval pri analizi gibanja izbranih skupin živali, je povedal: »Evrazijski šakal je v nizu preučenih vrst predstavljal zelo zanimivo vrsto, saj je zanj značilno, da poseljuje prostor med urbanim in gozdnim prostorom, torej krajino s prevladujočim človekovim vplivom. Tako je bil v času strogih koronskih ukrepov spremembam človekove aktivnosti med bolj izpostavljenimi prostoživečimi vrstami sesalcev«. Poudaril je, da brez kolegov, ki vsa ta leta delujejo ali so delovali na fakulteti, ne bi uspeli zbrati tako natančnih podatkov in jih tako verodostojno analizirati: »S spremljanjem različnih osebkov iste vrste smo uspeli ugotoviti tudi, kakšno je prostorsko gibanje živali z leglom mladičev ter tako spremljali vloge samca in samice pri hranjenju in vzgoji mladičev za samostojno življenje.«

Več o kopenskih sesalcih si lahko preberete na povezavi.