Podnebne spremembe se bodo odločale v mestih – tudi v Ljubljani. Ali smo pripravljeni?

Mesta so ena najbolj ranljivih točk v boju s podnebnimi spremembami. Urbanizacija, pozidanost, toplotni otoki, slaba vodoprepustnost tal in pomanjkanje zelenih površin so dejavniki, ki mesta spreminjajo v prostorske “termoforje” – območja, kjer vročina traja še dolgo po sončnem zahodu. V Sloveniji se zdi, da na te spremembe še vedno odgovarjamo prepočasi in premalo sistemsko.

»Z globalnim segrevanjem prihajajo ekstremni vremenski dogodki, ki jih bomo močno občutili v mestih,« opozarja krajinska arhitektka doc. Darja Matjašec, predavateljica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Po njenih besedah mesta predstavljajo prvo bojno linijo podnebne krize, saj je prav tu koncentracija prebivalstva največja, vplivi vročine pa najbolj intenzivni.

Kljub temu Slovenija še nima jasne strategije za prilagajanje urbanih okolij. »Evropska unija je svojim članicam že pred več kot desetimi leti priporočila izdelavo strategij prilagajanja mest na podnebne spremembe, česar se je, na primer, mesto Madrid takoj lotilo. Pri nas pa tovrstne strategije še čakamo,« opozarja Matjašec. Poudarja, da bi moralo biti strokovno delo »neodvisno od menjave oblasti«, in da potrebujemo jasno časovnico ter evalvacijo ukrepov.

Doc. Matjašec izpostavlja še eno veliko težavo slovenskega prostora: neustrezno obravnavo zelenih površin v prostorskih aktih in v praksi. »V Sloveniji še vedno uporabljamo zastarela urbanistična orodja. V izvedbenih aktih občinskih prostorskih načrtov je sicer določeno, kolikšen odstotek zemljišča mora predstavljati raščen teren, vendar ni jasno, ali to pomeni tudi zaščito obstoječih tal na gradbiščih. Tla se pogosto odstrani, prav tako obstoječa drevesa – čeprav bi jih morali ohraniti,« opozarja. Kot primer degradacije izpostavlja območje pred vhodom na Biotehniško fakulteto, kjer je bila pozidana zelena površina ob Glinščici – kljub jasnim smernicam v prostorskem aktu.

Že v začetku 90. let je prof. Dušan Ogrin na Oddelku za krajinsko arhitekturo pripravil prvi zeleni sistem Ljubljane, ki je bil za tisti čas izjemno napreden. Prof. Matjašec: »Z nadgradnjo, upoštevajoč nova dejstva, zaveze in digitalna GIS orodja, bi bil ta sistem zelo aktualen tudi danes.« Vendar se je – kot opozarja – zataknilo že pri prenosu v izvedbene akte. »Vsak nadaljnji korak na poti do dejanske izvedbe v prostoru je bil zato slabši.«

SLIKA: Zasnova zelenega sistema urbanega območja Kopra in Izole (brez Luke Koper), Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, 2024/25

(Avtor: Filipa Valenčić, izdelano v okviru študijskega projekta "Več dreves, manj nebes" )

Biotehniška fakulteta aktivno sodeluje pri raziskavah in pripravi konkretnih rešitev. S študenti so pod mentorstvom doc. Matjašec analizirali prezračevalne koridorje v Ljubljani, preverjali dostopnost zelenih površin v Kopru in Izoli ter razvili prototip zelenega sistema, ki temelji na priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije. Ugotovili so, da velik del prebivalcev teh mest nima ustreznega dostopa do javnih zelenih površin z dovolj ekosistemskimi storitvami. »To pomeni, da tudi tisti, ki imajo zeleno površino blizu doma, pogosto nimajo koristi od nje, ker ne opravlja potrebnih funkcij, kot so senčenje, zadrževanje padavin, izboljšanje zraka, hlajenje,« pojasnjuje Matjašec.

Njen poziv je jasen: »Veliko lažje in ceneje je izvajati preventivne ukrepe kot sanirati škodo, ki jo povzročijo poplave, suše in vročinski valovi.« Ključno je vključiti stroko v vsak korak – od strateškega načrtovanja do izvedbe in vzdrževanja. A brez politične volje in koordinacije različnih strok ukrepi ostajajo razdrobljeni in premalo učinkoviti.

Na to opozarja tudi dr. Žiga Malek, znanstveni sodelavec Biotehniške fakultete in inštituta IIASA na Dunaju: »Še vedno gradimo obsežna parkirišča in nakupovalna središča z minimalno senčenjem, kar pomeni, da ti prostori še dolgo po sončnem zahodu oddajajo toploto. Tako je skoraj nemogoče ublažiti vpliv visokih temperatur.«

Po analizah Crowther Laba naj bi se do leta 2050 v Ljubljani temperatura dvignila za kar 8 °C, kar je največ v svetovnem merilu med vsemi mesti. Ta podatek naj bo alarm, ne statistika – sporoča stroka.

Poletna analiza v časopisu Delo je izpostavila, da se Slovenija še ni sistemsko lotila prilagajanja mest na podnebne spremembe. V članku sta bila citirana tudi doc. dr. Darja Matjašec in dr. Žiga Malek z Biotehniške fakultete.
Preberite članek v Zunanja povezava na Delu Odpira se v novem oknu.

Biotehniška fakulteta ostaja prostor znanja, sodelovanja in rešitev – zdaj potrebujemo še sistem, ki bo stroko slišal in ji omogočil, da znanje prenese v prostor.