Prvič cvetoči agavi pri nas

Leta 1998 smo kot donacijo prejeli zelo bogato zbirko starih kaktej in mlečkov, zdaj žal že pokojnega entomologa Sava Breliha. Rastline so podobne starosti kot tiste v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Začetek zbirke sega v leto 1955, iz istega časa pa izvirajo tudi donirane rastline. Kar nekaj jih cveti vsako leto, medtem ko so nekatere vrste med tistimi, ki cvetijo zelo redko — ti dve agavi sta prav takšni. Zato smo se letos še posebej razveselili njunega cvetenja. Ogledate si ju lahko v odprtem delu pred tropskim rastlinjakom.

(FOTO: Jože Bavcon)

Agave nickelsiae (kralj agav)

Majhna, počasi rastoča agava, visoka do 45 cm in enako široka, z odprto rozeto debelih trikotnih modro-zelenih listov. Ti imajo ozke vzdolžne bele odtise popkov, ki pogosto tvorijo trikotno obliko. Robovi listov so temno rdečkasto-rjavi in brez bodic, konice pa zaključene z debelo bodico iste barve.

Dolgo časa je bila znana kot Agave ferdinandi-regis in je veljala za obliko ali sinonim vrste Agave victoriae-reginae. Izvira iz mehiških zveznih držav Coahuila, Durango in Nuevo León.

Leta 2011 je ekipa mehiških botanikov (Gonzalez-Elizondo, M.S.; Gonzalez-Elizondo, M.; Lopez-Enriquez, I.L.; Resendiz-Rojas, L.; Tena-Flores, J.A. in Retana-Renteria, F.I.) revidirala ta kompleks in prepoznala štiri različne taksone (tri vrste in eno podvrsto). Pri tem se je ta oblika vrnila k prvotnemu imenu Agave nickelsiae, ki jo je leta 1895 opisal francoski botanik Robert Roland-Gosselin (1854–1925) v Revue Horticole (67: 579–580). Rastlino je poimenoval v čast Anni Nickels, teksaški zbirateljici rastlin, ki je v 19. stoletju zbrala številne vrste v Mehiki, tudi to, ki danes nosi njeno ime. Po botanični nomenklaturi ima to ime prednost, saj je 20 let starejše od Bergerjevega »ferdinandi-regis«. Kljub temu jo bodo zbiratelji še naprej pogosto navajali pod slednjim imenom, znanim tudi kot »kralj agav«.

Agave utahensis

Druga vrsta, ki letos prav tako prvič cveti in izvira iz iste zbirke, je Agave utahensis. Opisal jo je botanik George Engelmann, ki je bil proti koncu 19. stoletja prvi evropski raziskovalec te vrste. Domačini pa so jo poznali že vsaj 7000 let pred tem, predvsem zaradi vlaken, ki so jih uporabljali za izdelavo vrvi, košar in drugega orodja.

Obe vrsti zelo redko cvetita, ob cvetenju pa matična rastlina odmre. V vrtu imamo več primerkov, zato bomo poleg semen ohranili tudi mlade rastline, ki bodo cvetele v prihodnjih letih. Letos pa prvič po letu 1998, ko smo jih prejeli v Botanični vrt, cvetita dve izmed njih.

Jože Bavcon, Blanka Ravnjak
Botanični vrt Univerze v Ljubljani