Za učinkovitejše namakanje je potreben voden dialog z lastniki zemljišč

Kljub podnebnim spremembam in vse pogostejšim sušnim obdobjem se Slovenija že dve desetletji vrti okoli enega odstotka kmetijskih zemljišč, ki so dejansko pripravljena za namakanje. Prof. dr. Marina Pintar, dekanja Biotehniške fakultete UL, poudarja, da bi morala država prevzeti večjo odgovornost za razvoj javnih namakalnih sistemov, saj imajo ti večji učinek na prehransko samopreskrbo in omogočajo bistveno bolj racionalno izkoriščanje vodnih virov kot zasebni sistemi.

(Vir: UL BF)

»Namakanje je kompleksen in dolgotrajen proces, zlasti pri večjih sistemih, kjer je potrebna usklajenost številnih deležnikov. Ključno je, da država ne zagotovi zgolj sofinanciranja izgradnje, temveč tudi podporo v začetni fazi – torej pri organiziranju in vključevanju lastnikov zemljišč,« pojasnjuje Pintarjeva.

Postopek uvedbe namakalnega sistema je razdeljen na dva ključna dela. Prvi zahteva zbranost soglasij lastnikov za najmanj dve tretjini predvidenih površin, drugi del pa vključuje načrtovanje, okoljevarstvene presoje in pridobivanje dovoljenj. Medtem ko je država po besedah prof. Pintar določene postopke že poenostavila, ostaja prva faza – torej mobilizacija ljudi na terenu – nerazrešena. »Pričakovati, da se bodo lastniki zemljišč sami organizirali za tako kompleksen projekt, je nerealno. To mora biti voden in strokovno podprt dialog,« opozarja.

(Vir: Canva)

Kot dobre primere uspešne implementacije navaja projekte v občinah Krško, Ormož, Vipava in Ajdovščina. Ključ do njihovega uspeha je po njenem v tem, da so župani aktivno podprli razvoj namakalnih sistemov ter imenovali koordinatorje, ki so komunicirali z lokalnimi prebivalci in jih vključili v proces.

Prof. dr. Marina Pintar zato predlaga ustanovitev podporne tehnične pisarne, ki bi delovala na terenu. Ta bi vključevala tako inženirske kot komunikacijske strokovnjake z mehkimi veščinami, ki bi znali nagovoriti posameznike, razložiti prednosti namakanja ter usklajevati medsebojne interese. »Ministrstvu smo predlog predstavili, a odziva nismo prejeli,« dodaja Pintarjeva. Po njenem mnenju je skrb zbujajoče, da država porablja znatna sredstva za odpravljanje posledic suše, pri čemer se hkrati premalo vlaga v dolgoročne, preventivne rešitve, kot je sistemsko namakanje.

(Vir: Canva)

V sodelovanju s strokovnjaki Biotehniške fakultete je prof. Pintar predstavila tudi dve potencialni novi lokaciji za vzpostavitev javnih namakalnih sistemov: projekt zajema vode iz Mure za Pomurje in vzpostavitev vodnega zadrževalnika v opuščenem kamnolomu Griža za potrebe Istre. Oba projekta sta še v fazi študij, vendar po njenem mnenju predstavljata pomemben korak v smeri prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe in večje prehranske varnosti države.

Vse trditve in citati v objavi so neposredno povzeti ali parafrazirani iz članka Maje Prijatelj Videmšek, objavljenega v časopisu Delo, 12. julija 2025.

Biotehniška fakulteta kot znanstveno-izobraževalna ustanova ostaja zavezana iskanju strokovnih rešitev na področju trajnostne rabe naravnih virov in podpira vzpostavljanje struktur, ki kmetom in lokalnim skupnostim olajšajo vključevanje v sistemske rešitve prihodnosti.