Spremljanje pojavljanja močerilov (Proteus anguinus) v kraških izvirih

Močeril, največji jamski vretenčar na svetu, še vedno skriva številne skrivnosti. Na Biotehniški fakulteti so raziskovalci vzpostavili sistem spremljanja teh izjemnih živali v kraških izvirih, da bi bolje razumeli njihovo vedenje in ohranili njihove ogrožene populacije.

 

Avtorji objave: Meta Valenčič, Blaž Kekec, Ester Premate, Žiga Fišer, Hans Recknagel

Močeril ali človeška ribica (Proteus anguinus) je največji jamski vretenčar na svetu. Živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa, od severozahodne Italije do severovzhodne Črne Gore. Nedavne genomske raziskave so razkrile, da močeril ni ena sama vrsta, temveč kompleks devetih evolucijskih linij, ki so se med seboj ločile pred več milijoni let. Najverjetneje so se v podzemlje vselile in se nanj prilagodile večkrat neodvisno. Med vsemi linijami po zunanjem videzu najbolj izstopa črni močeril (Proteus anguinus parkelj), ki je temno pigmentiran in ima dobro razvite oči. Domnevamo, da so bili tudi predniki današnjih nepigmentiranih in brezokih linij podobni črnemu močerilu. Ta je danes razširjen le na majhnem območju v okolici Črnomlja. Na še manjšem območju v okolici Stične na Dolenjskem živi stiški močeril, ki se danes zanesljivo redno pojavlja le še na eni lokaciji. Tako črni kot stiški močeril sta zaradi svojih izjemno ozkih območij razširjenosti močno ogrožena, saj lahko že enkratno lokalno onesnaženje podzemne vode vodi v njuno skorajšnje izumrtje.

 

slika_1

Slika 1: Zemljevid razširjenosti devetih evolucijskih linij močerilov (Recknagel in sod. 2024) ter stiški in črni močeril.

 

Dolgoletnim raziskavam navkljub močeril ostaja ena najskrivnostnejših živali, saj je preučevanje v njegovem naravnem habitatu – podzemlju – zaradi težke dostopnosti izjemno zahtevno. Vendar se močerili ponoči občasno pojavljajo tudi v nekaterih kraških izvirih. Nedavno smo spoznali, da izhodi na površje niso zgolj naključni, temveč da močerili izvire obiskujejo redno in aktivno. Ker izviri predstavljajo prehodni habitat med podzemljem in površjem, smo se odločili za vzpostavitev sistematičnega spremljanja izvirov z namenom ugotavljanja prisotnosti in aktivnosti močerilov. Ta pristop nam omogoča zbiranje dragocenih podatkov o vedenju, ekologiji in biologiji vrste, hkrati pa lahko razkrije tudi morebitne negativne trende v številčnosti populacij na posameznih območjih.

 

slika_2

Slika 2: Nočno terensko delo na kraškem izviru. Foto: Meta Valenčič.

 

V monitoring smo zaenkrat vključili štiri kraške izvire – v dveh izvirih se pojavlja stiški močeril, v dveh pa črni močeril. Vsak izvir smo opremili z infrardečo kamero, nameščeno nad vodno površino, ki vsako minuto zajame posnetek iz ptičje perspektive. Poleg tega smo pri vsakem izviru na bližnje drevo namestili dodatno kamero, namenjeno spremljanju obiskovalcev izvira in njihove dejavnosti v njegovi okolici. Izvir na Jelševniku, v katerem se pojavlja črni močeril, je bil v 80. letih 20. stoletja preurejen za raziskovalne namene. Zavarovan je s šotorom, ki zastira vso svetlobo, zato v njem vlada popolna tema tudi podnevi. Skupaj z bližnjim izvirom, ki je ohranil naravno podobo in svetlobne razmere, nam ta izvir omogoča preučevanje vpliva svetlobe na pojavljanje močerilov v izvirih. Hkrati je izvir na Jelševniku tudi turistična znamenitost – na domačiji Zupančič je urejen »Info center črna človeška ribica«, kjer lahko radovedni obiskovalci na monitorju, ki je povezan s kamero v šotoru, v živo spremljajo dogajanje v izviru in opazujejo črne močerile v naravi.

 

slika_3

Slika 3: Postavitev kamere za spremljanje pojavljanja močerilov v kraškem izviru. Foto: Hans Recknagel.

S spremljanjem močerilov smo začeli poleti 2023 in od takrat zbrali zelo veliko število posnetkov. Manjši del smo že ročno pregledali in predhodno analizirali. Preliminarni rezultati nakazujejo, da je svetloba verjetno glavni dejavnik, ki močerile podnevi odvrača od pojavljanja v izviru. Zaznali smo tudi sezonske vzorce pojavljanja, ki jih trenutno še ne znamo zanesljivo razložiti oziroma povezati z določenimi okoljskimi dejavniki. Z nadaljnjim zbiranjem podatkov bomo ugotovili, kako pogosto in številčno se močerili v povprečju pojavljajo v posameznih delih leta. Zato bomo v prihodnje lahko zaznali tudi morebitna večja negativna odstopanja, na primer daljšo odsotnost močerilov v izviru, ki odražajo neugodne populacijske trende. Pravočasno zaznavanje takšnih trendov je ključno za izvajanje ciljno usmerjenih ukrepov varstva, s katerimi je mogoče stanje populacij ponovno izboljšati.

 

slika_4

Slika 4: Svetloba je verjetno glavni okoljski dejavnik, ki tekom dneva določa prisotnost močerilov v kraških izvirih.

 

Ročno pregledovanje tako velike količine posnetkov za zaznavo močerilov je izjemno zamudno. Zaradi številnih okoljskih dejavnikov, ki jih ne moremo nadzorovati, je kakovost zbranih slik pogosto prenizka za avtomatizirano računalniško prepoznavo z uporabo algoritmov strojnega učenja in umetne inteligence. Zato bomo uporabili orodja, ki jih omogoča ljubiteljska znanost. Trenutno v okviru platforme Zooniverse vzpostavljamo projekt, v katerem bo lahko vsak zainteresiran posameznik pomagal pri prepoznavanju močerilov na posnetkih ter pri zbiranju dodatnih podatkov o razmerah na izviru. Dolgoročni cilj projekta je izboljšati sistem snemanja in kakovost posnetkov do ravni, ki bo omogočala zanesljivo avtomatizirano računalniško prepoznavo močerilov.

 

 

slika_5

Slika 5: Primer posnetka kamere in obdelave s pomočjo ljubiteljskih znanstvenikov. Koliko močerilov opazite na sliki?

Vzpostavitev spremljanja močerilov v izvirih z daljinskim zaznavanjem z uporabo infrardečih kamer že tretje leto zapored pomembno finančno podpira Raziskovalni sklad Biotehniške fakultete (RSBF), omogočila pa so ga tudi sredstva pridobljena na manjših razpisih tujih organizacij, in sicer Deutsche Gesellschaft für Herpetologie und Terrarienkunde (DGHT) ter Societas Europaea Herpetologica (SEH). Financiranje RSBF je ključnega pomena za sprotno terensko delo, vzdrževanje in nadgradnjo opreme ter za neprekinjeno spremljanjem močerilov v izvirih. Le z dolgoročnim in kontinuiranim spremljanjem lahko zanesljivo določimo sezonske vzorce pojavljanja, izhodiščno stanje populacij ter zaznamo morebitna znatna negativna odstopanja, ki bi lahko nakazovala poslabšanje stanja vrst.

 

Diseminacija rezultatov

Valenčič Meta, Fišer Žiga, Premate Ester, Recknagel Hans. Night watch: unravelling the secret life of the olm (Proteus anguinus) via infrared camera monitoring of karst springs. V: Kwet Axel (ur.), Bittner Christian (ur.). 60th Jahrestagung für Herpetologie und Terrarienkunde: Programm und Zusammenfassungen: program and summaries: Bonn, Germany, 18-22 September 2024. Abstract book. Str. 42. link

Valenčič Meta, Fišer Žiga, Kekec Blaž, Premate Ester, Recknagel Hans.Monitoring olms (Proteus anguinus) in karstic springs via infrared cameras. 5th International SOS Proteus Conference: Proteus and its karst groundwater habitat: Kranj, Slovenia, 7-8 December 2024. link

Valenčič Meta, Fišer Žiga, Kekec Blaž, Premate Ester, Recknagel Hans. Monitoring olm (Proteus anguinus) populations in karstic springs via remote sensing. V: Pokorny Boštjan (ur.), Flajšman Katarina (ur.), Jacob Jens (ur.). 14th European Vertebrate Management Conference: Ankaran, Slovenia, 12-16 May 2025. Abstract book. Str. 72. link

Valenčič Meta, Fišer Žiga, Kekec Blaž, Premate Ester, Recknagel Hans. Monitoring olm (Proteus anguinus) populations in karstic springs in Slovenia via infrared cameras. V: Dražina Tvrtko (ur.), Bedek Jana (ur.). 4th Dinaric Symposium on Subterranean Biology: Nova Kršlja, Croatia, 11-12 October 2025. Abstract book. Str. 43. link

 

slika_6

Slika 6: Predstavitev preliminarnih rezultatov projekta na Dinarskem simpoziju o biologiji podzemlja oktobra 2025. Foto: Maja Zagmajster.