Raziskovalni projekti

VSEBINSKI OPIS PROJEKTA

Dobro razumevanje znanja in procesov učenja je ključnega pomena za uveljavitev kmetijskih praks, ki so skladne s cilji varstva okolja in narave. Poznavanje in sprejemanje okoljskih ciljev s strani kmetov je pomemben predpogoj za uspešno uveljavitev okolju prijaznih  kmetijskih tehnologij, uporabo višjih okoljskih standardov (npr. ekološka pridelava) v tržnem pozicioniranju in za vključevanje v okoljske instrumente kmetijske politike, kot so kmetijsko-okoljska plačila. Nove potrebe zahtevajo spremembe tradicionalnih področij delovanja in strukture svetovalnih služb, ki se kažejo v smeri širjenja kompetenc kmetijskih svetovalcev in vključevanja novih strok in organizacij. Potreben je tudi razmislek o drugačnih metodah prenosa znanja, ki bi bile bolj celostne in prilagojene lokalnim potrebam.

V Sloveniji je bilo do sedaj izvedena zgolj peščica raziskav na področju uspešnosti in učinkovitosti prenosa znanja, vključno s področjem varstva okolja in narave. Na področju odločanja kmetov o vstopu v kmetijsko-okoljske ukrepe te raziskave kažejo, da je svetovalna podpora in mnenje kmetijskih svetovalcev eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na vstop kmetov v ukrepe. Vendar med deležniki in kmeti v Sloveniji obstaja precejšnje nezadovoljstvo z obstoječim sistemom prenosa znanja. Glavnina naporov je bila do sedaj usmerjena v obveščanje o zahtevah ukrepov, medtem ko je bilo manj kapacitet namenjenih izobraževanju o okoljskih problemih ter posledičnih namenih in ciljih posameznih ukrepov. To se odraža v relativno slabem poznavanju ciljev kmetijsko-okoljskih ukrepov iz strani kmetov, v upadajočem interesu za sodelovanje v operacijah KOPOP in neizkoriščenem trženjskem potencialu okoljskih 'nadstandardov' v kmetijski proizvodnji.

Namen projekta je bil izboljšati rezultatsko usmerjenost in kakovost spremljanja in vrednotenja ukrepov kmetijske politike, ki spodbujajo prenos znanja na področju varstva okolja in narave v kmetijstvu. S celovito analizo smo želeli preizkusiti uspešnost in stroškovno učinkovitost novih pristopov prenosa znanja o vsebinah s področja varovanja narave in okolja v kmetijstvu, ter vzpostaviti sistem kazalnikov in metodologije vrednotenja ukrepov kmetijske politike. Projekt je temeljil na intenzivnem sodelovanju z Javno službo kmetijskega svetovanja in je vključeval različne aktivnosti za prenos rezultatov in izkušenj projekta v prakso kmetijskega svetovanja v Sloveniji.

Ključna sporočila in rezultati projekta

1. Ukrepi in programi prenosa znanja morajo biti zastavljeni strateško.

Podobno kot na drugih področjih usmerjanja razvoja kmetijstva, je tudi za načrtovanje komuniciranja in prenosa znanja pomembno, da sledi načelom intervencijske logike. Tovrstni pristop v skladu s pravno ureditvijo EU sicer vključujemo v proces načrtovanja ukrepov kmetijske politike, vendar ga doslej nismo ponotranjili do te mere, da bi ga aktivno uporabljali kot pripomoček za podporo načrtovanju in odločanju v slovenskem kmetijstvu. Preneseno na problematiko prenosa znanja na področju varstva okolja in narave, s katero se ukvarja ta projekt, to pomeni, da je načrtovanje izboljšav na tem področju mora vključevati poglobljeno analizo stanja in potreb, na podlagi teh pa določiti cilje, ki bi morali biti osnova za izbor metod prenosa znanja, izvedbo programov in njihovo vrednotenje.

Prispevek projekta in ključni rezultati: Pripravili smo celovit sistem kazalnikov za spremljanje izložkov, rezultatov in vplivov ukrepov prenosa znanja v kmetijstvu ter pilotno preizkusili sistem spremljanja ukrepov prenosa znanja. Na dveh primerih smo preizkusili in prikazali tudi uporabo novih in poglobljenih eksperimentalnih metod vrednotenja ukrepov prenosa znanja v kmetijstvu, ki omogočajo robustno kvantifikacijo vzročno-posledičnih povezav med intervencijami in njihovimi učinki.

2. Postopno je treba uvajati nove pristope in metode prenosa znanja.

Potreba po izboljšanju izvajanja prenosa znanja na področju varstva okolja in narave v kmetijstvu je največja predvsem pri obveznih usposabljanjih za kmetijska gospodarstva, ki so vključena v kmetijsko-okoljske ukrepe in ekološko kmetovanje. Predlagamo postopno uvedbo novejših metod prenosa znanja, ki omogočajo bolj kompleksno in ciljno obravnavo posameznih kmetijsko-okoljskih praks. Te vključujejo demonstracijske aktivnosti, participativne delavnice in poglobljeno individualno svetovanje z namenom priprave trajnostnih proizvodnih načrtov kmetij. Nekatere ključne prednosti tovrstnih oblik svetovanja so skupinsko učenje, povezanost akterjev, skupno delovanje in opolnomočenje kmetov.

Prispevek projekta in ključni rezultati: V projektu smo z izvedbo naključno nadzorovanega poskusa empirično dokazali, da prenos znanja v obliki participativnih delavnic poveča usposobljenost kmetov in njihovo pripravljenost za uvedbo podnebju prijaznih praks.

Pomemben del prenosa znanja je tudi informiranje kmetov o prostovoljnih ukrepih kmetijsko-okoljske politike (KOPOP, EK in SOPO), kjer je smiselno v prihodnje izvesti več raziskav o učinkovitosti različnih načinov informiranja (npr. tiskana gradiva, osebna vabila po pošti in informativna predavanja) ter strategij komuniciranja, uporabljenih pri predstavljanju ukrepov.

Prispevek projekta in ključni rezultati: V projektu smo s pomočjo naključno nadzorovanega poskusa pokazali, da osebno naslovljene informacije (v našem projektu je bil to opis novega ukrepa, poslan po pošti) pozitivno vplivajo na odločanje kmetov za vpis v nove ukrepe za ohranjanje biotske pestrosti. Ugotovili smo tudi, da na odločanje kmetov nima vpliva, če učinke ukrepa predstavljamo na pozitiven (koristi) ali na negativen (izguba) način.

Pri uvajanju novih metod prenosa znanja je pomembno zavedanje, da ne obstaja en najustreznejši in najprimernejši pristop ali metoda prenosa znanja, ki bi zadovoljila različne potrebe prenosa znanja na kmetijsko-okoljskem področju. Posamezni pristopi in metode so del širšega spektra svetovalne podpore kmetom, katerih izbira naj poteka glede na cilje prenosa znanja. Ti pa morajo izhajati iz okoljskih in naravovarstvenih potreb ter analize potreb uporabnikov tj. kmetov.

Prispevek projekta in ključni rezultati: V podporo načrtovanju prihodnjih aktivnosti prenosa znanja v slovenskem kmetijstvu smo primerjalno opisali različne oblike (množičnih, participativnih in individualnih) pristopov in metod prenosa znanja v kmetijstvu. V obliki priročnika za kmetijske svetovalce smo sistematično predstavili njihove značilnosti ter jih ilustrirali s primeri dobrih praks v tujini in Sloveniji. Priročnik je sestavljen na način, da pomaga pri odločanju, katera od predstavljenih metod je ustreznejša v določenem kontekstu. Uporabnike priročnika po korakih usmerja skozi ključne faze načrtovanja in izvedbe aktivnosti prenosa znanja v kmetijstvu.

3. Dvigniti je treba usposobljenost kmetijskih svetovalcev in drugih strokovnih delavcev na področju varstva okolja in narave in izvajanja participativnih metod prenosa znanja.

Slovenski sistem znanja in inovacij na področju kmetijstva (AKIS) je v zadnjem desetletju zaznamoval precejšen padec proračunskih sredstev za raziskave, razvoj, kmetijsko svetovanje in strokovne storitve v kmetijstvu, ta pa je bil relativno največji prav na področju delovanja javne službe kmetijskega svetovanja. Brez sistemskega dviga sredstev za razvojno-raziskovalno delo in za izobraževanje v kmetijstvu se rešitev kompleksnih izzivov in potrebnih sprememb na področju varstva okolja in narave v kmetijstvu ne zdi verjetna. Prav tako je za spremembe nujno sistematično usposabljanje kadrov, ki delujejo na področju AKIS, z novimi znanji. To vključuje tako spremembe izobraževalnih programov na srednjih šolah in v visokem šolstvu kot tudi usposabljanje kmetijskih svetovalcev na področju varstva okolja in narave, kar bi lahko prispevalo k boljšemu razumevanju pomena uvajanja kmetijskih praks, ki pozitivno prispevajo k stanju narave in okolja.

Prispevek projekta in ključni rezultati: V okviru projekta smo prispevali k vzpostavitvi skupine kmetijskih svetovalcev za področje varstva narave ter zanje razvili in izvedli sistem usposabljanja. Z vidika demonstracijskih in izobraževalnih aktivnosti na kmetijah izpostavljamo, da smo v okviru projekta pripravili in vsebinsko utemeljili koncept možne zasnove tovrstnih aktivnosti v Sloveniji. Koncept zajema tri osnovne tipe kmetij (učne kmetije, mojstrske kmetije in demonstracijsko izobraževalni centri), pri čemer učne kmetije nadalje členimo v tri podskupine (didaktične, demonstracijske in mentorske).

Zaključno poročilo

• Povezava na dokument Zaključno poročilo Odpira se v novem oknu
• Povezava na dokument Vsebinsko poročilo projekta Odpira se v novem oknu