Notranja in zunanja biovarnost v prašičjereji

PotiOkuzbemanjsa

Namen biovarnosti v prašičjereji je preprečiti vnos povzročiteljev bolezni v rejo in širjenje znotraj reje. Prof. dr. Milena Kovač je opozorila, da za izvajanje biovarnosti ni pomembna velikost reje, genotip prašičev, namen reje ali izobrazba rejca: »Kontrolirati moramo vse možne poti okužbe, saj bo biovarnost uspešna le, če jo izvajamo dosledno.« Pri tem je opozorila tudi, da je učinek biovarnosti težko izmeriti: »Stroški za biovarnostne ukrepe se nam lahko zdijo ob sprejemljivem zdravstvenem stanju povsem nepotrebni. Vrednost biovarnosti spoznamo šele, ko je prepozno. Prepričani smo, da se je v tem primeru bolje učiti iz napak drugih. Tako smo našli podatek, da v Veliki Britaniji pričakujejo za vsak evro, porabljen za čiščenje in razkuževanje, prihranek 11 evrov v prireji.« Vir okužb so lahko tudi bolne živali, zato je priporočljivo, da jih preselimo v poseben prostor za bolne živali, v katerem za obisk veterinarja uredimo poseben dostop od zunaj.

Zunanja biovarnost 

Sanitar

Med najpomembnejšimi sanitarnimi ukrepi zunanje biovarnosti je zaščitna ograja, ki objekt za rejo prašičev loči od ostalega dvorišča ter hkrati omejuje dostop nezaposlenim, zaposlene pa prisili, da se držijo reda. Vir okužbe so lahko tudi kupljeni prašiči ali neurejen transport, zato za nalaganja ali razlaganja živali uredimo nakladalno rampo. Prof. dr. Milena Kovač je pojasnila: »Sanitarni vozli so prehodi, ki so namenjeni ljudem pri vstopanju v in izstopanju iz hleva. Sanitarni vozel je učinkovit samo, če je edini prehod v ali iz hleva za rejca in domače, veterinarje, svetovalce, morebitne delavce in obiskovalce ter se izvajajo tudi vsi potrebni biovarnostni ukrepi.« Prof. dr. Milena Kovač je pri predstavitvi elementov biovarnosti opozorila tudi na: »Biovarnost vključuje tudi ukrepe za preprečevanje vnosa bolezni z drugimi vrstami domačih in divjih živali, ptičev, insektov, glodalcev in tudi družnih živali. Poleg neoporečne krme je za dobro zdravstveno stanje potrebno urediti oskrbo s pitno in tehnološko vodo uporabljati za čiščenje.«

Biovarnost znotraj reje

Hlevi morajo biti dobro prezračeni in brez prepiha, vlage, prahu in škodljivih plinov, ki povzročajo živalim stres in so zato lahko manj odporne. Prof. dr. Milena Kovač je pojasnila: »Oddelek očistimo takoj po vsakem izseljevanju živali in ne šele tik pred naselitvijo novih. Kotci naj čakajo na uhlevitev očiščeni in razkuženi. Po čiščenju in razkuževanju pustimo prostor počivati. Poleti zadostuje 2 dni, pozimi pa raje počakamo 3 do 4 dni.« 

K higieni pripomore tudi beljenje hleva z gašenim apnom ali cementnim premazom. Prof. dr. Milena Kovač je opozorila: »Za zdravstveno stanje na farmi je pomembno ravnanje z živinskimi gnojili, z odpadno krmo in tekočinami, ureditev kanalizacije in odstranjevanje kadavrov. Upoštevati je potrebno tudi druge elemente, cepljenja, lokacijo in ureditev farme


Dobrobit in sodobnimi hlevi za prašiče

Igrala

Prof. dr. Milena Kovač je v zvezi v uveljavitvijo dobrobiti prašičev v Sloveniji pojasnila: »Dobrobit prašičev je v tujini že uveljavljena praksa, ki je tudi ekonomsko nagrajena pri prodaji mesa. V Sloveniji so te prakse žal redkejše, saj ni interesa trgovin in potrošnikov

Dobrobit živali je zapleten, večplasten pojem z znanstvenimi, etičnimi, ekonomskimi, kulturnimi, socialnimi, verskimi in političnimi razsežnostmi. Skrb za dobrobit živali pomeni zagotavljanje njenih potreb in primernih pogojev reje. Prof. dr. Milena Kovač je pojasnila: »Žival se dobro počuti, če je zdrava, ji je udobno, je pravilno nahranjena in varna. Takrat lahko izraža prirojeno in njej značilno obnašanje. Posebej pozorni moramo biti, da ne trpi zaradi neprijetnih stanj, kot so bolečina, strah, stiska, žeje in lakote
Enota za prašičjerejo, ki deluje v okviru Katedre za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, je pri dobrobiti prašičev na sejmu AGRA predstavila igrala za prašiče ter opozorila na krajšanje repov, ki je bil v preteklosti ukrep za preprečevanje kanibalizma. 

 

Rejski program SloHibrid

logoSloHibrid

Naloga slovenskega selekcijskega programa je izboljševanje maternalnih in terminalnih genotipov plemenskega podmladka. Tradicionalno se pasme uporabljajo kot starši in stari starši za prirejo tro- ali štiripasemskih pitancev. Osnovni koraki pri tem so preizkusi prašičev, kontrola prireje, izračun plemenskih vrednosti in določanje kakovostnih razredov, da rejci hitreje prepoznajo njihovo kakovost. Ker so populacije majhne, je tudi omejen in načrtoven uvoz genetskega materiala, z namenom preprečevanja parjenja v sorodu. Pri avtohtoni in vseh sodobnih pasmah je potrebno skrbeti za ohranjanje biotske raznovrstnosti znotraj populacij z načrtnim izvajanjem parjenj. Pri selekciji prašičev vključujemo tudi genomske informacije.

Rejski program SloHibrid tako vzdržuje in izboljšuje osnovne populacije potrebnih maternalnih in terminalnih pasen. Prof. dr. Milena Kovač je povedala: »V slovenski selekcijski program so vključene tri slovenske tradicionalne pasme, kot maternalne pasme uporabljamo pasmi slovenska landras (11) in slovenski veliki beli prašič (22), slovenski mesni landras (55) pa je v zadnjem času namenjen predvsem vzreji termalnih merjascev križancev.« Na posterjih sta prikazani še tujerodni terminalni pasmi pietren (44) in pasma durok (33) ter hibrid 54.

Tradicionalne pasme

Slovenska landrace (11): Pasma slovenski ladnras je podobna švedski landras, ki je imela pri nastanku slovenske pasme pomembno vlogo. Podobnost se kaže tako v videzu kot v podobnostih proizvodnih lastnosti. Odlikuje se pri lastnostih plodnosti in maternalnih lastnosti.
Slovenski veliki beli prašič (22): Za pasmo slovenski beli prašič so osnova uvožene živali large white. Pasma je obdržala osnovne značilnosti pasme large white. Prepoznamo jo po pokončnih ušesih. 
Slovenski mesni landras (55): Slovenski mesni landras je bele barve in ima precej močno glavo z visečimi ušesi. Trup je dolg, vendar krajši kot pri pasmi 11 in širok s poudarjenimi plečkami in šunkami. Odlikuje se pri lastnostih plodnosti in maternalnih lastnosti.

Vzrejna središča za vzrejo merjascev

Vzrejno središče za vzrejo merjascev je namenjeno vzreji hibridnih in čistopasemskih merjascev. Status vzrejnega središča se podeljuje vsako leto in velja eno leto. V primeru, da je populacija pasme prašičev ogrožena, ima takšno središče tudi možnost vzreje in prodaje mladic in merjascev. 
Prof. dr. Milena Kovač je pojasnila, da v okviru vzrejnih središč poteka tudi preizkus prašičev: »Preizkus prašičev obsega merjenje ali ocenjevanje prireje živali in njihovih sorodnikov. Preizkus merjascev poteka od rojstva do končne odbire. V tem času se spremlja rast, število funkcionalnih seskov, debelina hrbtne mišice, posredno pa se ocenjuje tudi mesnatost, na podlagi meritev debeline hrbtne slanine. Taki preizkusi omogočajo izbiro najboljših staršev za naslednjo generacijo.« Med kriteriji odbire so ocena funkcionalnosti, ocena pasemskih značilnosti, sorodstvo in inbriding, lastnosti kakovosti mesa, skupna plemenska vrednost in določitev kakovostnih razredov.

 

Plodnost prašičev

Prof. dr. Milena Kovač je pojasnila: »V okviru Enote za prašičjerejo proučujemo zakonitosti na področju plodnosti prašičev in spodbujamo uvedbo proizvodnih ritmov in z njimi povezanim rejskimi opravili.« Med pomembnimi rejskimi opravili so priprava mladic in odstavljenih svinj na pripust, pregled svinj dan pred odstavitvijo, sinhronizacija odstavitev, simulacija estrusa z merjascem, skupinsko uhlevljanje svinj, nega parkljev in drugo. 
Prof. dr. Milena Kovač je pojasnila: »Rejce spodbujamo, da spremljajo prirejo in se odločajo za spremembe pri reji plemenskih svinj na osnovi rezultatov.«

 

Zaključek

Enota za prašičerejo je zadolžena tudi za izvedbo strokovnega dela prašičerejskega dne. Podeljena bodo priznanja za zgledna vzrejna središča, vzorčne kmetije in reje krškopoljskega prašiča. V nadaljevanju bo izvedeno tudi predavanje »Prašičereja v številkah« (prof.dr. Milena Kovač in sod.). Pri pripravi in izvedbi so sodelovale vse sodelavke Enote za prašičerejo.