Lesarstvo


 

Intervju je pripravila: Daša Krapež Tomec, 14.2.2021

Dalibor_Mrsic_Hausmann_908 (2)


Dalibor Mršič je po študentski izmenjavi v Španiji in zaključenem magistrskem študiju lesarstva sprejel izziv in se zaposlil v tujini. Danes je vodja ekipe inženirjev za razvoj površin in materialov v podjetju Joysonquin Automotive systems GmbH, kjer se v največji meri ukvarja z razvojem dekorativnih elementov za avtomobile višjega cenovnega razreda. V tem zelo specializiranem, visokotehnološkem področju poleg lesenih izdelujejo tudi aluminijaste, karbonske in usnjene dekorativne dele za avtomobilski interier. Že osmo leto živi v Nemčji, kjer si je ustvaril družino in udobno življenje.

Zakaj ste se vpisali na študij lesarstva? Vpis na Oddelek za lesarstvo je bil čisto nenačrtovan. Dve leti sem delal preko študentskega servisa pri različnih podjetjih - od dela v kuhinji restavracije hitre prehrane, preko ljubljanske pivovarne pa vse do računalniškega servisa. Po dveh letih sem imel tega dovolj in odločitev med iskanjem rednega dela in študijem je prevagala k študiju. Na lesarstvu je bilo še veliko prostih mest in sem si rekel: »Zakaj pa ne« in poskusil :).

.
Najljubši spomin ali anekdota iz študijskih dni? Zelo veliko jih je, bi pa mogoče izpostavil svoje pisanje/urejanje bloga za lesarstvo, ki je še danes na voljo. Prek bloga sem komuniciral z ostalimi študenti, objavljal novice, ocene izpitov, itd. V letu 2008 je bila to kar revolucionarna oblika komuniciranja, ki se danes zdi praktično samoumevna.


Na kateri svoj dosežek ste še posebej ponosni? Da sem se kot tujec v Nemčiji in nemškem podjetju uspel prebiti do mesta vodje ekipe. Med več kot tridesetimi osebami, ki so na vodilnih položajih, lahko na prste ene roke preštejemo tiste, ki prihajamo iz drugih držav.


Katere kompetence ste pridobili v času študija študija lesarstva, ki so vam koristile na nadaljnji karierni poti? Predvsem znanje o lesu ter uporabo le-tega, njegove lastnosti in posebnosti. Te mi zelo pomagajo pri delu, ki ga opravljam. Prav vsi predmeti so zelo pomembni, sam pa največ znanja potrebujem  iz anatomije lesa, kemije lesa, tehnologije lesa, površinske zaščite lesa, lesnih kompozitov ter mehanskih obdelav.


Kaj vas je napeljalo na to, da ste iz lesarstva prešli na avtomobilsko industrijo? Povsem po naključju sem prišel v avtomobilsko industrijo. Med izmenjavo v Španiji me je kontaktiral kolega, ki je študiral lesarstvo eno leto pred mano. Predstavil mi je podjetje, kjer je delal in vprašal, če bi se jim pridružil. Tako se je začela moja pot v Italiji in prva služba v tujini.


Kaj bi sporočili bodočim in zdajšnjim študentom lesarstva? Vzemite vsak predmet kot zelo pomemben, čeprav se vam to na prvi pogled ne zdi. Sam nisem bil velik ljubitelj kemije lesa in sem si vedno govoril, da teh stvari nikoli ne bom potreboval, ko bom nekje izdeloval npr. pohištvo, kar je nek klasičen primer zaposlitve po koncu študija. Velikokrat sem že pobrskal po knjigah in zapiskih prav o kemiji in anatomiji lesa iz študijskih časov. Ponovno sem moral predelati vsebine, da sem lažje opravljal svoje delo.


Kaj je vaše življenjsko vodilo? Vsak dan se najde nekaj novega, zato se nikoli ne prenehaj učiti. Vedno se najde nekdo, ki ima na nekem področju več znanja kot ti, zato ga poskusi vpiti čim več. 

 


 

 Intervju je pripravila: Teja Bizjak Govedič, 12.2.2021

Jožica_Gričar_w

Dr. Jožica Gričar je po zaključenem univerzitetnem študiju lesarstva in prejeti Prešernovi nagradi Biotehniške fakultete za svoje diplomsko delo svojo karierno pot nadaljevala kot mlada raziskovalka na Oddelku za lesarstvo. Po končanem doktoratu se je kmalu zaposlila kot raziskovalka na Gozdarskem inštitutu Slovenije, kjer je danes vodja laboratorija za lesno anatomijo. Raziskave so usmerjene v debelinsko rast dreves, drevesno biologijo, anatomijo drevesnih tkiv, tudi v povezavi s fiziologijo drevesa, okoljskimi razmerami in kakovostjo lesa. Pohvali se lahko z obsežno zbirko izvirnih znanstvenih člankov in je vodja več nacionalnih in mednarodnih projektov. 

Kdaj in kako je padla odločitev za študij lesarstva? Po naključju. Za razliko od številnih kolegov, ki so imeli doma mizarsko delavnico in neposreden stik z lesom, sama teh izkušenj nisem imela, niti ne nekega odnosa do lesa. Bila sem gimnazijka, družboslovno usmerjena, a sem v srednji šoli ugotovila, da me naravoslovne vsebine bolj zanimajo. Zato sem se odločila, da si dam priložnost in se vpišem na tehnično-narovoslovni študij. Če bi se kasneje to izkazalo za slabo odločitev, bi se prepisala drugam. Vsaj takšen je bil plan. Lesarstvo je bilo izbrano povsem slučajno, ker sem imela na seznamu še elektrotehniko, gradbeništvo in strojništvo ... Razrednik na gimnaziji je bil zgrožen nad mojo izbiro, ker je bil prepričan, da sem si s tem zapravila dobre karierne možnosti :). No, sama odločitve nisem nikdar obžalovala. Ugotovila sem, da je študij lesarstva izjemno interdisciplinaren, kjer mislim, da lahko vsak tehnično ali naravoslovno usmerjen posameznik najde področje, ki ga zanima. Tekom študija sem spoznala, da me vleče k biološkim in kemijskim vsebinam in pri njih sem tudi ostala.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz vaših študijskih let? Najbrž ste bili kot ženska v manjšini, kako je to vplivalo na dinamiko v vašem letniku, kako ste se razumeli s sošolci? Na študijska leta imam krasne spomine. Na Oddelku sem se zelo dobro počutila, predavatelji so bili v splošnem korektni in študentom dostopni. Tudi sicer je bilo vzdušje na Oddelku kolegialno. Študij ni bil prezahteven, kar mi je dalo veliko prostega časa za različne obštudijske dejavnosti (jezikovni tečaji, študentsko delo, potovanja). S ponujeno možnostjo študentskega dela pri prof. Čufar na Katedri za tehnologijo lesa sem pridobila izkušnje za delo v laboratoriju in s študenti. Kasneje sem se odločila še za trimesečno študentsko izmenjavo na Univerzi v Hamburgu, kjer sem opravila velik del diplomske naloge in kasneje tudi doktorata. Vse našteto je nesporno ključno vplivalo na mojo nadaljnjo kariero. 
O prevladi moške populacije nisem kaj dosti razmišljala. Bolj mi je bilo pomembno, kako sem se s kom ujela; z enimi pač lažje sodeluješ, z drugimi manj. Sošolci s tehniških srednjih šol so bili koristni, ker so mi pomagali pri strojno-tehniško usmerjenih predmetih, ki so mi bili z izjemo teoretičnega dela precejšnja neznanka. Zato sem pri teh predmetih šla vedno med prvimi na ustni zagovor, ker sem (pravilno) predpostavljala, da bodo profesorji najprej postavljali teoretična vprašanja, nato pa bolj praktična :). 

Kaj vas pri vašem delu najbolj osrečuje/izpopolnjuje? Raziskovalno delo. Navkljub številnim birokratskim in drugim obveznostim še vedno vztrajam, da vsaj nekaj časa na leto preživim v laboratoriju, kar se mi zdi nujno za moj poklicni razvoj. Na ta način se mi porajajo številne nove ideje. Mlajši kolegi sicer precej bolj obvladajo različne programe za analizo slike, vendar je pomembno, da sama pregledam del preparatov, ker dostikrat opazim strukture ali vzorce v različnih tkivih, ki rezultirajo v nov raziskovalni problem. Rada tudi pišem članke, ker se skozi ta proces misli in ideje preoblikujejo v jasno in urejeno zgodbo. 

Večkrat ste delali tudi v tujini. Vas ni zamikalo, da bi ostali? Ste kot raziskovalka zadovoljni z delovnimi pogoji, ki jih imate na voljo v Sloveniji? Me je, zlasti na začetku kariere. A je bilo žal tako, da so dostikrat razpisi, ki so me zanimali, sovpadali z obveznostmi na projektih, ki jih nisem želela prekiniti. Obenem smo na inštitutu postavljali laboratorij za lesno anatomijo, kar je zahtevalo veliko mojega angažmaja. Če bi vse to na vrat na nos pustila, vprašanje, kako bi se razpletlo. Sem pa manko po tujini skušala kompenzirati s krajšimi, enomesečnimi obiski različnih inštitucij po Evropi (Belgija, Italija, Finska, Nemčija, Poljska). Brez izjeme so bile to krasne izkušnje, ki so obogatile in nadgradile moje znanje. Menim, da je delo na tujih raziskovalnih inštitucijah nujno za osebni razvoj raziskovalcev in če naletim na odpor pri kolegih za tovrstne obiske, mi je žal, da ne vidijo priložnosti. No, praviloma so to izjave ljudi, ki teh izkušenj nimajo. 
Delovne razmere v Sloveniji niso optimalne. Sama največjo težavo vidim v nestabilnem financiranju raziskovalnih inštitutov, zato v okviru 2–3 letnih projektov težko realiziramo večletne študije, ki so za dolgoživeče lesnate rastline nujne. Posledično dostikrat skačemo iz ene tematike na drugo, skladno s fokusom tekočih projektov, in obenem skušamo držati tempo s tujimi raziskovalci. V državah, ki imajo urejeno stabilno financiranje, imajo raziskovalci neprimerno boljše razmere za delo, v smislu, da se lahko bolj usmerjeno posvečajo določenim tematikam. So pa seveda države, kjer je položaj še precej slabši kot je pri nas. Zato ne vidim smisla, da bi sama jamrala in čakala na boljše čase, ker idealno najbrž ne bo nikoli. Rajši izkoristim vse priložnosti, da glasno opozarjam na naše težave različne odločevalce in predlagam možne rešitve. In seveda verjamem, da se bodo razmere izboljšale. 

Na kateri svoj dosežek ste še posebej ponosni? Na raziskovalno delo, kjer smo na svojem področju prepoznani v svetovnem merilu, kar dokazujejo kakovostne objave in številni obiski tujih raziskovalcev v našem laboratoriju. Znani smo po dobrem poznavanju nastajanja in zgradbe lesa in skorje pri različnih drevesnih vrstah in odzivu dreves na okoljske spremembe. Veseli me, da smo s sodelavci začeli proučevati zgradbo lesa v povezavi z lastnostmi lesa, kar je bila moja dolgoletna želja. Ravno tako so mlajši sodelavci, ki obvladajo računalniške obdelave podatkov in metode biostatistike, zapolnili manko na področju analize in obdelave podatkov. Še posebej pa cenim korektne odnose s sodelavci, ker menim, da dajejo najboljše rezultate. Zato sem vedno odprta za sodelovanje, ker verjamem v timsko delo.

Kaj bi sporočili zdajšnjim študentom lesarstva in tistim, ki se šele odločajo za vpis? Predvsem bi jim svetovala, da naj čim bolj izkoristijo študijska leta in zgrabijo vse ponujene priložnosti za vključevanje v različne aktivnosti (študentsko delo, mednarodna izmenjava), ker bodo s tem pridobili dragocene izkušnje, koristne tudi za naprej. Lastna iniciativa se mi zdi pomembna, da se ne bojijo pristopiti k profesorjem ali asistentom in vprašati, če jih lahko vključijo v svoje delo. Včasih je prevladovalo mnenje, da so nekatere diplome 'več vredne', ker ponujajo boljše možnosti zaposlitve. Sama menim, da je bolj pomembno, kako se posameznik znajde v življenju. In da ugotovi, kaj ga res veseli, ker je to ključ za uspeh. Četudi morda komu študij ni bil prva izbira, naj mu da priložnost. Lahko ga pozitivno preseneti, mene na primer je.

 


 

Pogovarjala se je: Teja Bizjak Govedič, 9.2.2021

Sestan_foto Tadej Krese

Srečko Šestan je širši javnosti najbolj poznan kot poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije, malo manj pa je znano, da je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir lesarstva. Po zaključenem študiju se je zaposlil v podjetju LKI Lesonit v Ilirski Bistrici, kjer je 16 let deloval v okviru različnih vodstvenih funkcij. Njegova karierna pot se je nato nekoliko oddaljila od lesarstva. Kot sam pravi, je bil na Upravi RS za zaščito in reševanje vržen v vodo, ampak je hitro zaplaval in tako že od leta 1996 sodeluje pri vodenju zaščite in reševanja v vseh večjih naravnih in drugih nesrečah, ki so se v preteklem obdobju zgodile na območju države.

Kdaj in kako je padla odločitev za študij lesarstva? Že v osnovni šoli sem dobil osem ponudb kadrovskih štipendij, med drugim je bila ena tudi za področje lesarstva, ampak zaradi prijateljev sem se takrat odločil, da grem na gimnazijo. Ko sem zaključil gimnazijo v Postojni, je bila spet ena od možnosti študij lesarstva. Poleg tega je bil moj oče vodja izmene v Lesonitu, z njim sem šel včasih v firmo in me je tudi zato malo bolj potegnilo v te vode. Tako sem dobil kadrovsko štipendijo Lesonita in se vpisal na »Lesarijo« kot smo temu študiju rekli v mojih časih. 

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz študijskih let? Ravno lani smo se dobili na 40. obletnici in smo s fanti obujali spomine. Takrat še nismo imeli svojega oddelka in smo praktično vsak predmet poslušali na drugi lokaciji, matematiko in fiziko na Jadranski, nekatere predmete na Gozdarskem inštitutu, druge na zdajšnjem Oddelku za gozdarstvo, nekatere celo na metalurgiji na Aškerčevi … V letniku nas je bilo okoli 30, večinoma smo bili vsi kadrovski štipendisti, imeli smo tudi dve sošolki. Najbolj sem bil presenečen, ko sem ugotovil, da nas je v letniku sedem Srečkotov in en Feliks. :) 
Kar se tiče druženja, smo imeli študentje iz Ilirske Bistrice močan klub, v okviru katerega smo imeli torkove večere v Križankah, na zabave pa so nas seveda redno povabili tudi študentje iz drugih klubov. Pa tudi na faksu je bilo kar živahno, smo bili kar živahna generacija. Pri študiju sicer nisem sedel za mizo kot bi moral, sem pa brez večjih oscilacij redno izdeloval letnike. 


Po zaključenem študiju ste nekaj let delali v podjetju Lesonit. Kaj vse so bile vaše zadolžitve v podjetju? Kot njihov štipendist sem se takoj po končanem študiju zaposlil pri njih, najprej seveda kot pripravnik. Na mojo srečo so mi pripravništvo skrajšali, ker so takrat na hitro, zaradi spleta okoliščin, potrebovali nekoga, ki bi vodil novo linijo izdelave vlaknenih plošč po suhem postopku. Dokler se nismo vsi priučili vseh novosti, ki jih je prinesla nova proizvodna linija, smo imeli kar velike težave. V podjetju smo imeli v tistih časih kar precej tehnoloških požarov, kar je morda botrovalo temu, da sem se začel zanimati za področje, na katerem delam sedaj. Nato sem nekaj let vodil Sektor za proizvodnjo in razvoj. Poleg že prej omenjenega sem v okviru tega pokrival tudi žago, proizvodnjo furnirja, pohištva … Ob koncu moje kariere v Lesonitu sem bil član uprave te družbe, zadolžen za proizvodnjo in razvoj. 


Kako ste potem prešli na drugi del svoje karierne poti? Katere kompetence od prej so vam prišle prav tudi na novem področju? Zaradi osebnih razlogov sem se odločil, da bom podjetje zapustil in sem se prijavil na razpis Uprave RS za zaščito in reševanje. To delovno mesto je sicer pokrivalo informatiko in komunikacije, o čemer takrat nisem vedel skoraj nič, ampak življenje nam prinese tudi izzive in po spletu okoliščin ali pa tudi ne, sem bil na koncu celo izbran. Takrat sem stopil kar v globoko vodo, ker so ravno v tistem obdobju gradili nov sistem Centrov za obveščanje. Bilo je ogromno izzivov, še posebej za človeka, ki tukaj ni bil doma, ampak očitno sem se hitro naučil plavati. Tukaj sem potem opravljal zelo različne naloge, le direktor uprave nisem bil nikoli. Leta 2012 pa sem stopil v škornje poveljnika. 
Seveda so mi vse dotedanje izkušnje prišle prav tudi tu, predvsem izkušnje z vodenjem in komunikacijo s skoraj tisoč zaposlenimi v moji prvi »službi«. Sicer pa delovne navade pri meni niso bile nikoli problem, pa tudi celo življenje sem se bil pripravljen učiti in se še učim. 

Se v prostem času še kaj ukvarjate z lesom? Ja, seveda. Moj oče je bil po poklicu mizar, tako da imam že od malega zelo rad les in obdelavo lesa. Vse, kar imamo doma lesenega, sem naredil sam in ko bom upokojen, bom temu posvetil še več časa. 

Kaj bi sporočili zdajšnjim študentom lesarstva in tistim, ki se šele odločajo, da bi se vpisali na ta študij? V tem času poklicna pot zaradi smeri študija ni več strogo začrtana, razen redkih izjem kot so zdravnik, pravnik, pa morda še kakšen profil. Delamo lahko tudi tisto, česar nismo študirali, če le imamo izkušnje, smo učljivi in se znamo prilagoditi. Si je pa treba zastaviti nek cilj in mu iti naproti.  

Bi še sami kaj dodali? Vse študente bi pozval, naj še malo potrpijo, da to situacijo damo skozi. Da se držimo ukrepov, čeprav se nam včasih zdijo neutemeljeni, morda pretirani. Preprečimo temu virusu, da bi se še širil in na ta način bomo vsi spet bolj normalno zadihali in se vrnili v kolikor toliko normalno življenje. 

 


 

Intervju je pripravil: Denis Plavčak, 9.2.2020

Mojca_Žlahtič_Zupanc_w

Dr. Mojca Žlahtič Zupanc je s srcem in dušo predana raziskovanju lesa. Ker je odraščala v družini, ki je bila močno vpeta v delo z lesom, je tudi ona že v otroških letih vzljubila les. Med študijem je z velikim zanimanjem vase srkala znanje. Svojo karierno pot je začela kot mlada raziskovalka na Oddelku za lesarstvo in bila za svoje raziskave večkrat nagrajena. Prejela je tudi Jesenkovo nagrado za najboljšo diplomantko doktorskega študija 3. stopnje. Nato se je z vsem pridobljenim znanjem in izkušnjami zaposlila v družinskem podjetju Mizarstvo Žlahtič, ki ga je leta 1920 ustanovil njen pradedek. Sama pravi, da je svojevrsten izziv, da v družinskem podjetju vse deluje kot je treba in da je težko ločevati zasebno in službeno, zato je to prav poseben način življenja.

Kakšne so tvoje zadolžitve v družinskem podjetju? Kadar delaš v domačem družinskem podjetju s tako dolgim obstojem in tradicijo kot je naše, težko omejiš svoje delo na nekaj glavnih postavk. Glavni cilj našega podjetja je zagotavljanje kakovosti izdelkov in sprotni tehnološki napredek. Moje delo je usmerjeno predvsem v razvoj, optimizacijo in raziskave. V podjetju želim podkrepiti raziskovalno dejavnost z ustanovitvijo raziskovalne skupine. Vzpostaviti si želim nekakšen inovacijski ekosistem znotraj tradicionalnega mizarstva. 


Zakaj si se odločila za študij lesarstva? Zanimivo, da me je za vpis na Oddelek za lesarstvo prepričal ravno informativni dan. Spominjam se, da so že na informativnem dnevu poudarili pomembnost povezave faksa z industrijo. Bilo je govora tudi o tem, da po končanem študiju pomagajo mladim do zaposlitve, če le-te ne uspejo dobiti sami. To se mi je v času večje gospodarske krize v Sloveniji zdelo še kako pomembno. Zraven tega pa so lesarstvo predstavili kot zelo širok in zanimiv pojem, znotraj katerega se skrivajo številne možnosti tako ustvarjanja v lesu kot tudi raziskav o njem. Odpirala so se mi številna nova vprašanja in to navdušenje se je stopnjevalo čez celoten študij lesarstva. 

Najljubši spomin ali anekdota iz študijskih dni? Študij na Oddelku za lesarstvo je bil res nekaj posebnega. Ker so bili letniki številčno gledano manjši, smo lahko ustvarili dobra poznanstva in spletli številna prijateljstva, za katera verjamem, da bodo ostala za zmeraj. Tudi profesorji so bili res v redu, razumni, pripravljeni pomagati … Čuti se, da zaposleni na oddelku svoje delo opravljajo z veseljem, vedno so se radi podružili in poklepetali z nami, študenti. Vsi smo najbolj uživali na terenskih in laboratorijskih vajah. Želela bi si samo, da bi se vpisovalo več žensk, da bi premagale morebiten strah in predsodke, da mogoče ta poklic ni za ženske in bi res izbrale karierno pot na podlagi lastnih želja.

Na katere svoje dosežke si še posebej ponosna? Zagotovo sem ponosna na to, da sem uspešno opravila vse študijske obveznosti v roku. Ponosna sem tudi na to, da sem se med raziskavami v okviru doktorske disertacije dokopala do zelo zanimivih in uporabnih rezultatov, ki imajo uporabno vrednost v praksi (gospodarstvu). Veliko smo jih tudi objavili v revijah s faktorjem vpliva. S sodelavci smo bili deležni priznanja za najboljšo inovacijo raziskovalno-razvojne institucije 9. Slovenskega foruma inovacij za Superhidrofobno površino lesa. Mednarodno društvo za zaščito lesa me je nagradilo z Ron Cockcroft Award v Čilu. Nagrade predstavljajo tudi velik del osebnega zadovoljstva, so neka potrditev, da je ves vložen trud in opravljeno delo prepoznano kot kvalitetno in ima doprinos v družbi in gospodarstvu. O večjih dosežkih v podjetju še ne morem govoriti, ker sem uradno zaposlena šele kratek čas, čeprav sem v delo vpeta že od malih nog.

Katere kompetence si pridobila v času študija lesarstva in ti koristijo na nadaljnji karierni poti? Lahko rečem, da sem med študijem pridobila številne kompetence, ki mi pomagajo pri uspešnem prenosu dobljene širine znanja v prakso ali pri reševanju problemov. Izpostavila bi širino pridobljenega znanja, praktično delo v laboratorijih, saj je v praksi marsikaj drugače in težje kot je to slišati v teoriji, itd. Zagotovo pa je najpomembnejša samozavest, ki raste s pridobljenim znanjem. Znanje vodi do razumevanja, razumevanje pa pripomore k reševanju in soočanju s problemi in težavami, na katere naletimo na svoji karierni poti.

Kaj je tvoje življenjsko vodilo? Morda ni življenjsko vodilo, ampak prepričanje, da je v življenju pomembno vzdrževanje zdrave mere radovednosti in pripravljenost učiti se celo življenje. Tukaj pa je tudi še moja močna volja in pozitivna energija.

Kaj bi sporočila predvsem bodočim in zdajšnjim študentom /študentkam lesarstva? Les je ena ključnih surovin v Sloveniji, ki je imamo v izobilju in je popolnoma naravna. Imamo pa tudi številna lesna podjetja in tradicijo. Kljub temu nam še vedno veliko manjka, da bo lesna industrija zaživela v polnem razcvetu. Imamo velik potencial, ki še ni povsem izkoriščen. Zdi se mi pomembno, da študentje prepoznajo, kakšno vrednost les skriva v sebi. Veliko je še za raziskati in še več za narediti. In vedno so dobrodošle nove, mlajše generacije s svežimi idejami. Samo poglejte, koliko lesa nas obkroža v vsakdanjem življenju. Iskreno mislim, da je les resnično eden boljših izumov narave. Spekter zaposlitve z izobrazbo, pridobljeno na Oddelku za lesarstvo, je zelo širok. Mogoče boste nad tem celo presenečeni, ko boste prebirali različne zgodbe alumnov na tej strani.

 


 

Intervju je pripravil: Denis Plavčak, 9.2.2020

Kaja_Zoran_w

Kaja Zoran je uspešna mlada podjetnica, ki je najprej doštudirala ekonomijo v Rotterdamu, nato je na Oddelku za lesarstvo opravila diferencialne izpite za univerzitetni študijski program Lesarstvo, celoten magistrski študij lesarstva pa je opravila v Bielu v Švici, kjer je tudi magistrirala. Po končanem študiju je dve leti delala v prodaji v avstrijski žagi Binderholz. Nato se je odločila za vrnitev v domovino in se zaposlila v družinskem podjetju Solis Straža ravno v obdobju, ko so investirali v nove stroje in razširili proizvodnjo. Družinsko žago so zasnovali po modelu velikih nemških in avstrijskih žag. Proizvodnjo so avtomatizirali in digitalizirali ter tako znatno povečali produktivnost in sledljivost razžaganega lesa. Z investicijo v sortirnico hlodovine, kjer vsak hlod digitalno izmerijo in sortirajo glede na kakovost, so poskrbeli za bolj smotrno razvrščanje hlodovine, da ta na koncu lažje najde kupca. Ena od posodobitev je tudi avtomatski robilnik desk, kjer skener poslika posamezne deske, robilnik pa jih na podlagi naročil razreže na želeno širino.

Kakšne so tvoje zadolžitve v družinskem podjetju? Zadolžena sem za prodajo, nabavo, razvoj produktov in soustvarjanje strategije podjetja.
 

Zakaj si se vpisala na študij lesarstva? Že od trinajstega leta naprej sem vsake počitnice opravljala različna dela na žagi: od skladanja desk v paket do upravljanja strojev, vožnje viličarja, računovodskih del … Hkrati sem vzljubila delo z lesom in zanimalo me je še več. Zanimalo me je, kako les sploh deluje in kaj vse se iz lesa da narediti.  

Najljubši spomin ali anekdota iz študijskih dni? Veliko imam lepih spominov na študijska leta. Zelo lep in meni veličasten dogodek je bil, ko so me po že končanem študiju v Švici povabili na slovesnost ob podelitvi diplom, kjer sem imela čast nagovoriti diplomante in jih v svojem govoru spodbuditi k čim bolj uspešnemu začetku njihove kariere.

Na katere svoje dosežke si še posebej ponosna? To, da sem magistrirala na Bernski univerzi v Švici, se zaposlila v največjem lesnopredelovalnem koncernu na svetu – Binderholz in se po dveh letih vrnila domov v Slovenijo. Po moji vrnitvi smo v družinskem podjetju izpeljali največje investicije do sedaj.

Katere kompetence si pridobila med študijem lesarstva in so ti koristile na nadaljnji karierni poti? Pridobila sem zelo široko paleto znanj o lesu, se mrežila s študenti. To mi je dalo osnovo za nadaljnje razmišljanje ter ustvarjanje z lesom na kreativen način. 

Kaj bi sporočila predvsem bodočim in zdajšnjim študentom /študentkam lesarstva? Les morate vzljubiti do te mere, da vas vaša radovednost sama spodbudi k raziskovanju tega fantastičnega materiala. Bodite potrpežljivi, z lesom se igrajte in ga preizkušajte. Hitro navežite stik s potencialnimi delodajalci in opravljajte pri njih čim več praktičnih del. Naj vam ne bo pod častjo opravljati najpreprostejših del in pokažite, da vam nič ni težko. Pokažite interes in samoiniciativnost.

Kaj je tvoje življenjsko vodilo? Delaj to, kar te veseli in v tem bodi vedno boljši. Nikoli ne moremo opraviti neke stvari tako dobro, da je drugič ne bi mogli narediti še bolje.  


 

Intervju je pripravila: Teja Bizjak Govedič, 9.2.2021

Slika iz laboratorija_Blaž_Vivod_w

Blaž Vivod je svojo karierno pot pred dobrima dvema letoma začel kot raziskovalec. Na dodiplomskem študiju je svoje znanje s področja lesarstva nadgradil s študijem na Šumarskem fakultetu - Sveučilišta u Zagrebu. Za svoje magistrsko delo, v katerem je preučil fungicidne lastnosti hidrofilnih ekstraktivov lesa navadne robinije, je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Po zaključenem študiju je bil eno leto kot raziskovalec na projektu zaposlen na Katedri za kemijo lesa in drugih lignoceluloznih materialov, nato pa se je kot raziskovalec zaposlil na Zavodu za gradbeništvo v Laboratoriju za metrologijo, kjer izvaja tehnične preizkuse na področju ustreznosti meril, aparatur in naprav ter razvija in uvaja zahtevne metode preizkušanja. V prostem času skupaj z ženo ustvarja lične izdelke za majhne in velike otroke, ki jih na družbenih omrežjih predstavljata pod imenom Vida Evita Design. 

Kaj vas je najbolj pritegnilo/nagovorilo, da ste se vpisali na študij lesarstva? Ker izhajam iz družine, ki se že več rodov ukvarja s predelavo lesa, sem tudi sam les vzljubil že v otroštvu. Kmalu po končanem 3. letniku Srednje lesarske šole v Mariboru sem vedel, da želim tudi svojo študijsko pot nadaljevati v tej smeri. Tako sem se vpisal na univerzitetni študij lesarstva. Po zaključeni prvi bolonjski stopnji sem ugotovil, da v meni tli želja po še večjem osvajanju znanja s področja lesarstva, zato sem se vpisal tudi naprej na magistrski študij.  

Ni dolgo od tega, ko ste bili tudi sami študent na Oddelku za lesarstvo, tako da je vaš spomin še zelo svež. Kaj vam je bilo najbolj všeč med študijem lesarstva? Študij lesarstva sem zaključil z lepimi spomini in občutki, ki bodo za vedno ostali zapisani v meni. Skozi študij lesarstva sem užival na predavanjih in vajah, kjer so nam profesorji podajali svoje izkušnje in znanje s področja lesa. Še posebej so se mi v spomin vtisnile besede prof. dr. Primoža Ovna, ki je na enem izmed predavanj dejal, da je lesu potrebno dodati visoko dodano vrednost, da bo na trgu dosegel visoko ceno. To je v meni vzbudilo zanimanje za raziskovanje kemijske strukture lesa in tako se je razvilo sodelovanje s profesorji in zaposlenimi na Oddelku za lesarstvo. Težko je strniti v  nekaj povedi, kako zelo raznolik in kakovosten je bil študij lesarstva in koliko znanja sem pridobil v času študija.

Trenutno ste zaposleni  na Zavodu za gradbeništvo. Za katere kompetence, pridobljene med študijem lesarstva, bi rekli, da vam pridejo prav tudi na tem delovnem mestu? Po zaključenem delu na Oddelku za lesarstvo so mi bila odprta vrata v gospodarstvo. Bil sem pozitivno presenečen, kako zaželen je kader z mojo izobrazbo. Podjetja s področja lesarstva so mi omogočala takojšnjo zaposlitev, vendar je bila moja želja kariero nadaljevati v raziskovalni dejavnosti. Takoj ko se je pojavila možnost zaposlitve na Zavodu za gradbeništvu, sem jo sprejel. Res je, da gradbeništvo ni neposredno povezano z lesarstvom, pa vendarle si beton in les spet nista tuja. Trenutno sem zaposlen v laboratoriju za metrologijo, kjer se večinoma ukvarjamo s umerjanjem strojev in naprav, ki so povezani z lesarsko panogo. S takšnimi stroji lahko preizkušamo različne mehanske lastnosti lesa kot so konstrukcijski les, smuči, lesni kompozitni materiali ipd. Rečem lahko, da mi veliko znanja, ki sem ga pridobil med študijem, pride zelo prav tudi na tem delovnem mestu. 

Konec lanskega leta sta z ženo odprla spletni profil (Vida Evita Design) z ličnimi dekorativnimi izdelki. Nam lahko poveste kaj več o tem? Je to morda začetek podjetniške poti? Ker z ženo rada ustvarjava in ljubiva urejen dom, sva se odločila, da želiva potrošniku ponuditi unikatno narejene izdelke iz povsem naravnih, okolju prijaznih materialov. Dejstvo je, da dovršen izdelek iz lesa v kombinaciji izbrane tkanine daje prostoru unikatnost, domu pa prijetno toplino. Zaenkrat je znamka Vida Evita Design zasnovana kot osebno dopolnilno delo za uresničevanje kreativnih idej in upava, da z leti preraste v podjetje.

Kaj bi sporočili zdajšnjim študentom lesarstva in tistim, ki se še odločajo za vpis? Vzdušje na Oddelku za lesarstvo je zelo sproščeno, ker tako po številu zaposlenih kot tudi po številu študentov na letnik sodi med manjše oddelke in se posledično vsi poznajo med seboj. Velik plus so študijske izmenjave, poletne šole, ekskurzije in projektna dela, ki se izvajajo v sodelovanju z gospodarstvom.
Čeprav nikoli ne moreš vedeti, kam vse te pot lahko zanese v prihodnosti, zase vem, da nedvomno želim ostati zvest lesarski panogi.