Opis
Senožeti so bile površine, ki so bile najbolj oddaljene od doma. Ostajale so za konec košnje. Najprej se je poželo, da je bila hrana za prihodnje leto varno spravljena in šele potem se je šlo v senožeti. Največkrat po sv. Ani (26 julij). Vreme se je malo ustalilo in rastlinje je tam dozorelo. Kljub poznemu času je tam še vedno marsikaj cvetelo, drugo pa je že osipalo svoja semena. Čeprav je bilo delo težko, so v senožeti vsi radi hodili. Seno je tam drugače dišalo. Običaji in te najbolj pisane površine danes izginjajo. Najlepši pisani vrtovi so. Tujci nam jih zavidajo. Mi se pa kar ne moremo odločiti, kako bi z ustrezno kmetijsko politiko te skozi stoletja gozdu iztrgane površine ohranili. Kulturna krajina nam izginja. Jo bomo znali ohraniti za prihodnje rodove? Z njo pa nam izginja tudi rastlinska in živalska pestrost, ki se je na teh površinah razvijala.
Podatki o nakupu
Literatura je naprodaj v Botaničnem vrtu:
Spletni nakup: UL založba
